Študijski center za industrijsko demokracijo

Knjiga: Teorija ekonomske demokracije kot nove sistemske paradigme kapitalizma

Založba: Študijski center za industrijsko demokracijo, Kranj
Avtor: Dr. Mato Gostiša
Lektoriranje: Alojz Boc
Grafična priprava in tisk: Trajanus d.o.o.
Naklada: 150 izvodov
Leto izida: 2014, Kranj
ISBN: 978-961-90759-3-7
Enotna cena knjige: 39,00 EUR

Kratko o vsebini

Danes se v ekonomskih, socioloških in političnih razpravah vse pogosteje pojavlja tudi pojem »ekonomska demokracija«. Le malo pa je tistih, ki v resnici vedo, kaj ta pojem sploh pomeni.

Avtor dr. Mato Gostiša se že več kot desetletje intenzivno ukvarja s teoretičnim raziskovanjem ekonomske demokracije, kakor tudi s konkretnimi oblikami njenega uveljavljanja v praksi, izsledke svojih raziskovanj pa je zdaj strnil v pričujoči knjigi »Teorija ekonomske demokracije kot nove sistemske paradigme kapitalizma«. V njej na več kot 400 straneh

 
  • sistematično oriše zgodovinski razvoj te ideje in njenih pojavnih oblik v svetu,
  • kritično analizira razlike med ekonomsko demokracijo in klasičnim mezdnim kapitalizmom, kakršnega (še vedno) živimo danes,
  • s pomočjo spoznanj splošne sistemske teorije identificira nujne spremembe sistemskih temeljev obstoječega kapitalizma, katere podrobneje pojasni in utemelji tudi skozi kritično analizo številnih (še vedno) aktualnih znanstvenih zablod (neo)klasične ekonomske teorije,
  • na tej podlagi teoretično razdela idejo ekonomske demokracije kot popolnoma nove sistemske paradigme in – bolj ali manj samoumevne – naslednje faze razvoja kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema ter nakaže tudi konkretne usmeritve za ta razvoj (sistemska uveljavitev človeškega kapitala kot enakovrednega produkcijskega dejavnika, sprememba veljavnega koncepta kapitalističnega podjetja in »mezdnega« delovnega razmerja med delom in kapitalom, nujen popolnoma nov model faktorske razdelitve dohodkov v tržnem gospodarstvu),
  • ekonomsko demokracijo na splošno prepozna kot »verjetno edino realno možno pot v želeno ekonomsko učinkovitejšo, socialno pravičnejšo in kohezivnejšo, obenem pa okoljsko odgovornejšo in trajnostno naravnano družbo«.
 
Knjiga bo vsekakor lahko zanimiva tudi kot učbenik sodobnega participativnega menedžmenta, kajti avtor v njej zelo podrobno predstavi tudi teorijo, prakso in empirične znanstvene študije s področja razvoja različnih sodobnih oblik t. i. organizacijske participacije zaposlenih oziroma »delavske participacije« (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku, delavsko delničarstvo in druge oblike notranjega lastništva zaposlenih, vključno z delavskim zadružništvom), ki sicer brez dvoma predstavljajo prve zametke preseganja klasičnega mezdnega položaja zaposlenih in bodočega celovitega sistema ekonomske demokracije.


--------------------------

Knjigo lahko po enotni ceni 39,00 € (plus poštnina) naročite po pošti na naslov: ŠCID, Bavdkova ulica 50, 4000 Kranj ali po faxu št. (04) 231 44 71, oziroma po elektronski pošti na naslov: scid@siol.com.

 Naročilnica za knjigo

Knjiga Teorije ekonomske demokracije


K A Z A L O

Spremne misli h knjigi

Theory of Economic Democracy as the New System Paradigm of Capitalism: The basic premises of the debate and a summary of the main findings

1. The long-term unsustainability of the existing model of capitalism
2. The worrying lack of ideas related to potential systemic alternatives
3. The key directions of alternative searches in this debate
4. How to change "the nature" of capitalism
5. Concrete alternatives to the existing system institutions
6. The basic thesis
7. The expected systemic outcome of the proposed institutional changes
8. Fundamental characteristic of the new paradigm of capitalism: economic democracy

I. Osnovna izhodišča razprave in ključne teze

1. Dolgoročna nevzdržnost obstoječega modela kapitalizma
2. Skrb zbujajoča »brezidejnost« glede možnih sistemskih alternativ
3. Glavne smeri alternativnih iskanj v tej razpravi
4. Kako spremeniti »naravo« kapitalizma
5. Konkretne alternative obstoječim institucijam sistema
6. Osnovna teza
7. Pričakovani sistemski učinki predlaganih institucionalnih sprememb
8. Temeljna značilnost nove paradigme kapitalizma: ekonomska demokracija

II. Uvod v nemarksistično kritiko obstoječega kapitalizma z vidika splošne teorije sistemov

1. Prva kriza kapitalizma po propadu socializma
2. Temeljne dileme sedanjosti in prihodnosti

2.1. Vse večja nemoč aktualne ekonomske teorije
2.2. Nakopičeni socialni in okoljski problemi
2.3. Usihanje ekonomske učinkovitosti
2.4. Možne socialne posledice hitrega tehnološkega napredka

3. Konec zgodovine razvoja človeške civilizacije?
4. Zgolj »običajna« ciklična recesija ali kolaps sistema?
5. (Ne)viabilnost obstoječega kapitalizma in (ne)normalnost ekonomskih ciklov
6. Krize - stalnica skozi zgodovino kapitalizma
7. So potrebni zgolj popravki sistema ali sprememba njegovih temeljev?
8. Tipičen »sistem s pozitivno povratno zanko«
9. Vse bolj očitna sprevrženost sistema
10. Brez odgovorov na izzive časa
11. Popolna razvojna brezperspektivnost
12. Ključno vprašanje: kaj pravzaprav spreminjati?
13. Problem je v institucijah sistema, ne v »pravilih igre«

13.1. Ključne dimenzije sistema - splošno
13.2. Organizacija kapitalističnega družbenoekonomskega sistema
13.3. Katere sestavine obstoječe organizacije sistema spremeniti

13.3.1. Sistemska »pravila igre«
13.3.2. Institucionalna struktura sistema
13.3.3. Nujnost redefinicije »ciljne usmerjenosti« družbenoekonomskega sistema

13.3.3.1. Komu in v kolikšni meri služi?
13.3.3.2. Katere potrebe ljudi naj skuša zadovoljiti?
13.3.3.3. Kakšna etična načela in moralne vrednote naj zasleduje?
13.3.3.4. Sklep

14.    Bistvo in sistemski temelji obstoječega (»mezdnega«) kapitalizma

14.1. Bistvo: specifičen »produkcijski način«
14.2. Sistemski temelji: veljavne specifične institucije sistema

15. Zgrešena mantra sodobnega družboslovja
16. Ukiniti »(kvazi)trg dela« v funkciji regulatorja produkcijskih in razdelitvenih razmerij

III. Splošno o ideji in ciljih razvoja ekonomske demokracije

1.    Arhaičnost obstoječega družbenoekonomskega sistema

1.1. Radikalne spremembe v družbenoekonomski realnosti
1.2. Kratko o zgodovinskem razvoju teorije intelektualnega (in človeškega) kapitala
1.3. Osnovni sistemski paradoks in anahronizem
1.4. Dva temeljna »kanala« neutemeljenega prelivanja novoustvarjene vrednosti

2. Ekonomska demokracija - »kapitalizem s (tudi) človeškim kapitalom«
3. Načini in poti uresničevanja ter učinki ekonomske demokracije

3.1. Oblike sodobne organizacijske participacije zaposlenih
3.2. Iz zgolj organizacijske v »pravo« ekonomsko demokracijo
3.3. Ekonomska demokracija in ekonomska učinkovitost
3.4. Ekonomska demokracija in razvoj družbenoekonomskega sistema
3.5. Ekonomska demokracija in »osvoboditev dela«
3.6. Ekonomska demokracija in ekonomska svoboda
3.7. Ekonomska demokracija in socialna pravičnost ter družbena kohezivnost

3.7.1. Splošno o socialni pravičnosti in družbeni kohezivnosti
3.7.2. Ekonomska in socialna pravičnost
3.7.3. Pričakovani socialni učinki ekonomske demokracije

4.    Ekonomska demokracija ali »socialna država«?

4.1. O pojmih socialna država in država blaginje
4.2. Ključno vprašanje: je razvoj socialne države res pot v socialno pravičnost?
4.3. Bistvo koncepta socialne države vis-a-vis konceptu ekonomske demokracije
4.4. Izrazita razvojna retrogradnost koncepta socialne države
4.5.    Kriza legitimnosti in kritike koncepta socialne države

4.5.1. Socialna država ne odpravlja naraščanja socialnih razlik
4.5.2. Kritike koncepta socialne države

4.6.    Sklepne ugotovitve

5. Pogoji za dokončno uveljavitev sistema ekonomske demokracije
6. Zgodovinski razvoj ideje ekonomske demokracije

6.1. Glavne smeri in prelomnice v razvoju ideje ekonomske demokracije
6.2. Različni pogledi na ekonomsko demokracijo danes
6.3. Sklepne ugotovitve

IV.    Materialne in nematerialne oblike kapitala kot podlaga za upravljanje in udeležbo pri rezultatih podjetij

1.    Splošno o vsebini pojma »kapital(i)«

1.1. Različni vidiki proučevanja
1.2. Tradicionalno razumevanje kapitala (in kapitalizma)

1.2.1. Izvor besede in kategorizacija temeljnih dejavnikov proizvodnje
1.2.2. Prvotna akumulacija kapitala
1.2.3. Pomembnejši poudarki različnih tradicionalnih definicij kapitala
1.2.4. Sinteza ključnih ugotovitev

1.3. Sodobno, bistveno širše razumevanje pojma kapital
1.4. Spreminjanje pojavnih oblik kapitala
1.5. Specifične oblike kapitala po kriteriju lastnine

2.    Delo: od »delovne sile« do »(človeškega) kapitala«

2.1.    Klasični mezdni kapitalizem in industrijsko delo

2.1.1. Objektivne okoliščine nastanka in razvoja mezdnega kapitalizma
2.1.2. Značilnosti industrijskega mezdnega dela

2.2.    Nova družbenoekonomska realnost

2.2.1. Bistveno spremenjene objektivne okoliščine in pogoji gospodarjenja
2.2.2. Tudi delo je danes »izveden« produkcijski dejavnik - človeški kapital
2.2.3. Bilanca stanja s (tudi) človeškim kapitalom
2.2.4. Kam v bilancah umestiti »podjetništvo« lastnikov kapitala?
2.2.5. Okvirne smernice faktorske razdelitve po institucionalizaciji intelektualnega kapitala
2.2.6. Integracija med lastniškim in članskim konceptom vladanja podjetjem

2.3.    Semantična razlika med nekaterimi pojmi v zvezi z delom

2.3.1. »Delavci« - »Zaposleni«
2.3.2. »Mezda« - »Plača«

V.    Preživeti teoretični temelji mezdnega kapitalizma 

1. Uvod
2. Zasnova podjetja kot »pravno personificiranega kapitala«

2.1. Splošno o podjetniških teorijah
2.2. Veljavna koncepcija kapitalističnega podjetja
2.3. Pojem podjetje ni sinonim za kapital
2.4. Pravni temelj za izkoriščanje dela po kapitalu
2.5. Druge nesprejemljive sistemske posledice veljavne koncepcije podjetja

3.    Osebna svoboda delavcev kot prodajalcev delovne sile

3.1. Neenakopraven sistemski položaj dela kot temeljnega produkcijskega dejavnika
3.2. Filozofski vidik problema ločevanja dela od delavcev
3.3. Plača kot navadna »amortizacija delovne sile«

4. Mezdno razmerje med delom in kapitalom kot bistvo obstoječega kapitalizma
5. Koncept mejne produktivnosti in neoklasična teorija razdelitve

5.1.    Teorija 100-odstotne tržne razdelitve kot odgovor
na Marxovo teorijo presežne vrednosti

5.1.1. Marxova teorija razdelitve
5.1.2. Domnevno tržna razdelitev celotnega produkta

5.1.2.1. Oris neoklasične teorije faktorske razdelitve
5.1.2.2. Osnovna ideja in izhodišča teorije

5.2.    Načelni pomisleki glede (ne)sprejemljivosti neoklasične teorije razdelitve

5.2.1. Ekonomsko pravična tržna razdelitev produkta - »misija nemogoče«
5.2.2. Popolna neuporabnost koncepta mejne produktivnosti v teoriji razdelitve

5.2.2.1. Mejni produkt ni »neto produkt« produkcijskega faktorja
5.2.2.2. Nosilne teze Clarkove teorije
5.2.2.3. Clarkova teoretična akrobacija
5.2.2.4. Mejni produkt v resnici ni univerzalni kriterij razdelitve
5.2.2.5. Mejni produkt »kapitalnih dobrin« ni isto kot mejni produkt »kapitala«

5.2.3. Ekonomska teorija kapitalizma je v bistvu brez (prave) teorije razdelitve
5.2.4. Nesprejemljivo izhodišče in cilj ekonometričnega dokazovanja

5.3.    Kateri produkt (output) je pravzaprav predmet faktorske razdelitve?

5.3.1. Podjetniški ali nacionalni produkt (output, dohodek)?
5.3.2. Proizvodni ali poslovni output?
5.3.3. Neutemeljena uporaba pojma »razdelitev«
5.3.4. Neto novoustvarjena vrednost podjetja (»čisti dohodek«)
5.3.5. »Output dela«, kaj je to?

5.4.    Glavna šibka točka - pojasnjevanje dobička kot tržne kategorije

5.4.1. Nedosledna uporaba teorije produkcijskih stroškov
5.4.2. Indikatorji nesprejemljivosti dogme o nedeljivosti dobička
5.4.3. Dobiček kot dohodek »sui generis«
5.4.4. Lastniški kapital kot produkcijski dejavnik »sui generis«
5.4.5. Nov, četrti temeljni produkcijski dejavnik?
5.4.6. Izrazito enosmerno pretakanje rezidualnih presežkov outputa
5.4.7. Kolikšen in kje je torej rezidualni presežek outputa lastniškega kapitala?
5.4.8. V mezdah ni nobenih presežkov outputov

5.5. Omejene epistemične zmožnosti trga in »kvazitržni« model razdelitve
5.6. Udeležba pri dobičku - ekonomska pravica delavcev

5.6.1. Obvezna udeležba delavcev pri dobičku
5.6.2. Načelni pomisleki zoper obvezno udeležbo delavcev pri dobičku
5.6.3. Okvirni obseg obvezne udeležbe delavcev pri dobičku

5.7. Prehod od delovne teorije vrednosti na teorijo produkcijskih stroškov - čemu le?
5.8. Zgodovinska preživetost neoklasične teorije razdelitve'

6.    Marksistična in druge kritike kapitalizma

VI. Podrobneje o zablodah in »nedolžnih prevarah« (neo)klasične ekonomske teorije

1. Vse očitnejša potreba po novi »družbeni pogodbi« na novih teoretičnih temeljih
2. Tržni sistem gospodarstva - sinonim za obstoječi kapitalizem?
3. Malikovanje »kapitalske« koncepcije podjetja in korporacijskega upravljanja
4. »Kvazitržno« in vse bolj kontraproduktivno mezdno delovno razmerje

4.1.    Ali je mezdno delovno razmerje sploh »pravo« tržno razmerje?

4.1.1. Enakopravnost subjektov in svoboda menjave kot pogoj za njeno ekvivalentnost

4.1.1.1. Neprostovoljnost, neenakopravnost in neekvivalentnost menjave
4.1.1.2. Izkoriščanje ljudi, ne »tržnih priložnosti«
4.1.1.3. Kvazitržno razmerje

4.2.    Pomen »subjektivnega inputa« in neobjektivnost tržnega vrednotenja dela

4.2.1. Je tržno pravilno ovrednoten vsaj »input« dela?
4.2.2. »Subjektivni (diskrecijski) input« dela je za trg popolna neznanka
4.2.3. Zavzetost zaposlenih in subjektivni input dela
4.2.4. Kontraproduktivnost mezdnega odnosa med delom in kapitalom

4.3. V produkciji in razdelitvi trgu ni mesta
4.4. Od kod permanentno naraščanje socialnih razlik?
4.5. Značilnosti in posledice tržne menjave dela danes

5. Dobiček kot nagrada za podjetništvo

6. Problematika »poslovnega tveganja« lastnikov dela in kapitala

6.1. Nerealizirani pričakovani materialni donosi oziroma zaslužki
6.2. Nerealizirani pričakovani nematerialni donosi oziroma vrednosti
6.3. »Izguba na substanci«
6.4. Zaključki
6.5. Pogled naprej

7.    Precenjevanje začetne podjetniške ideje in ustanovitvene iniciative

7.1.    Osamosvajanje podjetij izpod kontrole lastnikov kapitala

7.1.1. Pomen in vrednotenje podjetniške ideje in ustanovitvene iniciative
7.1.2. Postopna redukcija podjetniške vloge lastnikov kapitala
7.1.3. Agentski problem
7.1.4. Izgubljena logika lastniškega upravljanja
7.1.5. »Zasebna« in »korporacijska« lastnina kapitala

7.2. Krepitev notranjega podjetništva in koncepta družbene odgovornosti podjetij
7.3. Kapitalizma in »lastniškega podjetništva« iz ekonomskih učbenikov ni več
7.4. Dobiček kot renta
7.5. Podjetje in njegovi plodovi v resnici niso predmet lastninske pravice lastnikov kapitala
7.6. Nujnost sistemske spremembe koncepcije kapitalističnega podjetja

7.6.1. Koncepcija podjetja kot »nikomur odgovorne institucije«
7.6.2. Pravo ne sledi več dejanskemu stanju
7.6.3. Dve možni rešitvi

7.7.    Nujnost diferenciacije dohodkov lastnikov kapitala

8.    Dopolnilna kritična analiza neoklasične teorije faktorske razdelitve

8.1. Kaj naj bi dokazovala
8.2. Metodološka tavtologija
8.3. Trg je zgolj »operacijski sistem« razdelitve
8.4. Splošno o značilnostih posameznih faz gospodarskega procesa
8.5. Bistvene značilnosti produkcijskih razmerij

8.5.1. Asociativna (nemenjalna) razmerja
8.5.2. Razlike v »ustvarjalnosti« dela in kapitala
8.5.3. Primerjalno o ločevanju dela od delavcev in neločevanju lastnikov kapitala od podjetništva

8.6. Je proizvodnja res nujno hkrati tudi že razdelitev?
8.7. »Nerazdelitev« kot bistvo veljavnega modela »razdelitve«
8.8. Teorija produkcijskih stroškov vis-a-vis delovni teoriji vrednosti
8.9. Dobiček bo treba znanstveno utemeljiti kot dohodek lastnikov, ali pa ga začeti deliti z delavci
8.10.    Svet »vzajemnih soodvisnosti produktivnosti« proizvodnih inputov - dejstvo ali teoretična megla?

8.10.1. Analiza primera »proizvodnje omlete«
8.10.2. Soodvisnost produktivnosti dela z upniškim kapitalom
8.10.3. Vzajemna soodvisnost - v resnici le med delom in lastniškim kapitalom podjetja

8.11. Nujnost uvedbe tudi klasifikacije na »notranje« in »zunanje« produkcijske dejavnike
8.12. Izkaz »dodane vrednosti« podjetij
8.13. (Raz)delitev dodane vrednosti ali poslovnega izida - »nedolžna prevara«?
8.14. Ista teorija, drug »podjetnik« - povsem drugačna faktorska razdelitev produkta
8.15. Dobiček ne more več veljati kot »neodtujljiva pravica lastnikov«
8.16. Nujnost ustrezne participacije delavcev pri upravljanju podjetij

VII.    Nujna sprememba »družbene pogodbe« o temeljih družbenoekonomskega sistema

1. Splošne smernice
2. Delo kot »kapital« in nova delitev produkcijskih faktorjev
3. Računovodstvo intelektualnega (človeškega in strukturnega) kapitala

3.1. Splošno o pojmu
3.2. Sistemske posledice bilančnega ovrednotenja intelektualnega kapitala

4.    Postopnost uveljavljanja »nove družbene pogodbe«

VIII.    Praktični vidiki uveljavljanja udeležbe delavcev pri dobičku in/ali drugih rezultatih poslovanja

1.    Teoretične podlage in dileme

1.1. Znanstveno dokazani pozitivni ekonomski učinki udeležbe
1.2. Povzetek pomembnejših raziskav in priporočil
1.3 Temeljna načelna dilema - prostovoljna ali obvezna udeležba?
1.4 Odprte načelne dileme glede morebitne takojšnje uvedbe obvezne udeležbe

2.    Neutemeljenost nekaterih konkretnih pomislekov zoper zakonsko obvezno udeležbo

2.1. Sporne trditve

2.1.1.    Obvezna udeležba bi bila pravzaprav le oblika »dodatnega davka«

2.1.1.1. Kaj pa finančne »koristi« udeležbe?
2.1.1.2. Ne zmanjševanje, ampak dodatno povečevanje »naložbenega interesa« lastnikov

2.1.2. Obvezna udeležba bi pomenila protiustaven poseg v pravico do zasebne lastnine
2.1.3. »Neprivlačnost« zakonske prisile za lastnike
2.1.4. Socialni funkciji lastnine je zadoščeno tudi brez udeležbe delavcev pri dobičku
2.1.5 Nesprejemljivo prelaganje socialne funkcije države na lastnike kapitala

2.2. Ni razlogov za odlašanje z zakonsko uvedbo obvezne udeležbe

2.3. Udeležba delavcev pri kapitalskih dobičkih

IX.    Upravljalska participacija zaposlenih

1.    Teoretična podstat sodelovanja delavcev pri upravljanju

1.1. Tri glavne teoretične podlage
1.2. Teorija o družbeni odgovornosti podjetij in delavsko soupravljanje

1.2.1. Zaposleni kot deležniki podjetja
1.2.2. Delavsko soupravljanje kot konkretni mehanizem za deležniško (»interesno ravnotežno«) korporacijsko upravljanje

1.3.    Dokazano pozitivni motivacijski učinki delavskega soupravljanja

1.3.1. Splošne ugotovitve
1.3.2. Izsledki znanstvenih raziskav

2.    Perspektive nadaljnjega razvoja

X.    Notranje lastništvo (lastniška participacija) zaposlenih

1. Splošno o notranjem lastništvu zaposlenih kot obliki ekonomske demokracije
2. Oblike notranjega lastništva zaposlenih

2.1. Delavsko delničarstvo ("employee share ownership")
2.2. Kooperative (zadruge) in „socialna podjetja"

3. Razširjenost notranjega lastništva zaposlenih v svetu

4. Raziskave o učinkih notranjega lastništva zaposlenih

4.1. »Klasične« raziskave
4.2. Novejše raziskave in perspektive lastništva zaposlenih

5. Notranje lastništvo in ekonomska demokracija
6. Glavni problemi v zvezi z uveljavljanjem lastništva zaposlenih

XI.    Namesto povzetka: nekaj izzivov za ekonomsko in pravno teorijo

1. Vzroki za »reformno brezidejnost« sodobne družboslovne teorije
2. Deset ključnih zablod (prevar?) aktualne ekonomske sholastike

2.1. Bistvo in temelji obstoječega kapitalizma
2.2. Kaj je pravzaprav danes »kapital«?
2.3. Podjetje ni zgolj »pravno personificirani kapital«
2.4. Produkcijski dejavniki kot tržno blago
2.5. Je delo sploh lahko tržno blago?
2.6. Delo - produkcijski dejavnik zgolj na papirju
2.7. Lastniki kapitala kot »samoumevni podjetniki«
2.8. Razdelitev produkta ni nikakršno »marginalno vprašanje«
2.9. Kako torej motivirati »najpomembnejši kapital«?  
2.10. Obsedenost s »kapitalu prijaznim poslovnim okoljem«

3.    Nujna alternativna paradigma kapitalizma - ekonomska demokracija

Literatura

Slike:
Slika 1: Intelektualni kapital organizacije
Slika 2: Razvoj »prve (vmesne) faze« sistema ekonomske demokracije (»organizacijska demokracija« znotraj obstoječega družbenoekonomskega sistema)
Slika 3: Razvoj do »druge (končne) faze« sistema ekonomske demokracije kot dejansko nove paradigme kapitalizma
Slika 4: Dopolnjen prikaz sestavin intelektualnega kapitala v tržni vrednosti podjetja
Slika 5: Podjetje kot pravno personificirani in osamosvojeni kapital
Slika 6: Podjetje kot /enako/pravna skupnost človeškega in finančnega kapitala
Slika 7: Izvajanje povpraševanja po faktorju iz njegovega produkta
Slika 8: Prikaz cene variabilnega proizvodnega faktorja na podlagi principa mejne produktivnosti
Slika 9: Mejni proizvod izpeljemo iz celotnega proizvoda
Slika 10: Načelo mejnega proizvoda določa razdelitev dohodka dejavnikom
Slika 11: Mejni produkt kot izhodišče za določanje cen in faktorskih dohodkov
Slika 12: Implicitne sestavine dobička kot rezultata vzajemno soodvisnega delovanja lastniškega kapitala in dela (delavcev in lastnikov)

Sheme:
Shema 1: Shematski prikaz vsebine pojma »organizacija sistema«
Shema 2: Dejanska »produkcijska moč« podjetja skozi vire njegove tržne vrednosti
Shema 3: Različne potrebe ljudi v sferi dela in kakovost delovnega življenja
Shema 4: Poenostavljena shema bilance stanja podjetja X na dan Y - po načelu pravičnosti
Shema 5: Poenostavljena shema bilance stanja podjetja z vključenim intelektualnim kapitalom
Shema 6: Razdelitev po Marxu
Shema 7: Dobiček kot »dohodek sui generis« v neoklasičnem modelu faktorske razdelitve produkta

Tabele:
Tabela 1: Vrste kapitala po kriteriju ustvarjanja in prenašanja vrednosti
Tabela 2: Vrednost mejnega proizvoda
Tabela 3: Novoustvarjena vrednost podjetja glede na ekonomsko korist
Tabela 4: Izvor in sestavine dobička ter elementi (dejanske in potencialne) »lastniške rente« v njem
Tabela 5: Pregled raziskav o ekonomskih učinkih svetov delavcev v Nemčiji*
Tabela 6: Ekonomska učinkovitost držav EUglede na jakost pravic do predstavništev v organih družb
Tabela 7: Primerjava nacionalne ekonomske učinkovitosti v Evropi
Tabela 8: Primerjava uspešnosti držav z močnejšo in šibkejšo participacijo na podlagi EPI 2.0 (po osmih kazalnikih uresničevanja strategije Evropa 2020)
Tabela 9: Število načrtov delničarstva zaposlenih v ZDA, število vključenih v načrte in finančna vrednost načrta

***

XI. Namesto povzetka: nekaj izzivov za ekonomsko in pravno teorijo

Naj za zaključek te obširne razprave namesto klasičnega povzetka strnim njene glavne poudarke v nekoliko drugačni obliki, in sicer skozi skrajšano polemično analizo nekaterih globoko zakoreninjenih tez (neo)klasične ekonomske teorije, ki po mojem mnenju danes najbolj zaviralno vplivajo na – sicer nujni – nadaljnji razvoj družbenoekonomskega sistema v 21. stoletju. Ta namreč preprosto ne more (več) ostati na stopnji »obstoječega« kapitalizma. Obenem velja enaka kritika tudi sodobni pravni teoriji, ki žal še vedno zgolj slepo sledi ekonomski in jo normativno vsestransko podpira, pri čemer (si) ne postavlja nobenih pravnosistemsko logičnih vprašanj niti glede tistih temeljnih insitutov veljavnega družbenoekonomskega sistema, ki očitno nasprotujejo vsem temeljnim načelom pravne znanosti.

Pravna teorija bi se namreč morala na podlagi omenjenih lastnih temeljnih načel že zdavnaj upreti ekonomski. In sicer najmanj v dveh ključnih elementih, na katerih temelji obstoječi družbenoekonomski sistem. To sta veljavni koncepciji kapitalističnega podjetja in delovnega razmerja. Kako je, denimo mogoče, da pravo – izven okvirov tudi najbolj elementarne pravne logike – še vedno v celoti podpira:

  • možnost »pravne personifikacije« (v obliki podjetja/gospodarske družbe kot »delodajalca«) zgolj enega od dveh temeljnih produkcijskih dejavnikov, tj. kapitala, čeprav je jasno, da kapital brez dela ne more ustvariti ničesar in da šele vzajemna soodvisna skupnost obeh produkcijskih dejavnikov tvori ekonomsko celoto, ki bi ji bilo mogoče pravno utemeljeno podeliti status pravne osebe z določeno družbeno funkcijo;
  • mezdno (tržnomenjalno, kupoprodajno oziroma najemno) kapitalistično delovno razmerje, ki v bistvu pomeni specifično obliko »sužejstva za določen čas« in je v eklatantnem nasprotju z načeli t. i. Filadelfijske deklaracije MOD, omogoča pa prilaščanje rezultatov tujega produkcijskega dejavnika (tj. dela) med drugim tudi zgolj na podlagi lastnine nad kapitalom in tveganja z njim, kar je prav tako v nasprotju s temeljnimi načeli prava.

Je torej (neo)klasična ekonomska teorija, ki je sicer teoretično sproducirala ti dve instituciji kot nekakšna neizpodbitna temelja kapitalističnega družbenoekonomskega sistema, res tako »močna«, da bi ji moralo sodobno pravo (in preostalo družboslovje) še naprej slepo slediti? Daleč, zelo daleč od tega.

1. Vzroki za »reformno brezidejnost« sodobne družboslovne teorije

Ugotovitev o neizogibnosti temeljite rekonstrukcije obstoječega kapitalizma, ki se z vsakim dnem bolj kaže kot dokončno preživet in brezperspektiven družbenoekonomski sistem, je bila še nedolgo tega, zlasti pa v prvem obdobju po izbruhu sedanje gospodarske krize tudi v resnih znanstvenih krogih nadvse aktualna. A zadnje čase se zdi, da je družboslovna, predvsem pa ekonomska znanost nad tem izzivom ponovno povsem obupala, medtem ko se pravna z njim doslej sploh še niti ni resneje ukvarjala. Če odmislimo nekaj bolj ali manj utopičnih idej o tem, kaj in kako bi bilo pravzaprav treba v tem smislu spremeniti, je brezidejnost na tem področju spet skoraj popolna. Vsa razmišljanja se večinoma končujejo zgolj pri nekakšnih kozmetičnih in sistemsko popolnoma benignih »strukturnih reformah«, ki se samih temeljev sedanjega kapitalizma niti ne dotikajo, kaj šele, da bi jih lahko spremenile.

Temu se niti ne gre pretirano čuditi. Neoklasična ekonomska znanost je na tem področju v pretežnem delu še vedno povsem ujeta v mrežo »resnic«, ki jih je že dolgo nazaj sprejela kot nekakšne aksiome, skorajda dogme in od njih – ne glede na radikalne spremembe v objektivni družbenoekonomski realnosti zadnjih desetletij – ne odstopa, tako da se tudi sama vse bolj spreminja v nekakšno sholastiko. Iz tega razloga se vsekakor velja pridružiti tistim, zaenkrat sicer v tem pogledu še precej osamljenim teoretikom, ki že nekaj časa opozarjajo, da bi bilo treba, kot pravi Damijan (2014: 9), povsem redefinirati sedanje predpostavke in ekonomske teorije napisati na novo ter da bi bilo trenutno najbolj primerno na najbolj ugledne ekonomske šole obesiti napise »Zaradi prenove zaprto«.

Dokler bodo družboslovje (vključno s pravom, ki jim zagotavlja »prisilni« značaj)   obvladovale omenjene ekonomistične »resnice«, je namreč iluzorno sanjati o kakršnihkoli resnih spremembah družbenoekonomskega sistema v smeri izgrajevanja želene ekonomsko učinkovitejše, obenem pa socialno pravičnejše, kohezivnejše in okoljsko odgovornejše družbe, kar naj bi bil sicer splošno proklamiran družbenorazvojni cilj. Gre namreč za »resnice«, ki dejansko bodisi sploh nikoli niso veljale, bodisi v realnih družbenoekonomskih okoliščinah 21. stoletja definitivno ne veljajo več. V nadaljevanju bom skušal na kratko povzeti kritično analizo nekaterih ključnih in po mojem mnenju najbolj spornih tovrstnih (neo)klasičnih tez/aksiomov, skozi to pa utemeljiti potrebo po temeljiti spremembi obstoječega družbenoekonomskega sistema s ciljem razvijanja t. i. ekonomske demokracije, ki je bila osrednji predmet te razprave.

2. Deset ključnih zablod (prevar?) aktualne ekonomske sholastike

2.1. Bistvo in temelji obstoječega kapitalizma

Teza 1: Bistvo in glavna temelja kapitalizma kot družbenoekonomskega sistema sta zasebna lastnina produkcijskih sredstev in tržni sistem gospodarjenja, zaradi česar je teoretično in praktično lahko edina alternativa obstoječemu kapitalizmu le (bodisi realni bodisi samoupravni) socializem z državno oziroma družbeno lastnino in planskim oziroma dogovornim gospodarstvom, ki pa je žal svojo zgodovinsko priložnost že dokončno zapravil.

Trditev je popolnoma netočna, vendar pa danes še vedno služi kot izrazito učinkovita »nedolžna prevara« za odvračanje pozornosti od pravega bistva in temeljev obstoječega kapitalizma. Zasebna lastnina namreč v resnici obstaja že od propada praskupnosti dalje, trgi pa, kot ugotavlja Galbraith (2002: 16), igrajo pomembno vlogo v gospodarski zgodovini človeštva najmanj že od izuma kovanega denarja, ki ga sicer pripisujejo Lidijcem v 8. stoletju pr. n. št., dalje. Ne zasebna lastnina ne tržni sistem zato nista šele izum kapitalizma in torej tudi ne moreta biti njegovo bistvo in temelja. Predvsem pa nista – razen v segmentu (kvazi)trga dela, o katerem bomo v nadaljevanju spregovorili posebej – popolnoma nič kriva za izrazito deviantne ekonomske in socialne učinke obstoječega kapitalizma. Lastnina namreč v resnici še zdaleč ni »temeljni produkcijski odnos«, kot je trdil Marx, za njim pa so to iz razumljivih razlogov prostodušno povzeli tudi neoklasični ekonomisti. Pri tem pa velja že na začetku posebej opozoriti, da je pri razpravah na to temo treba strogo ločiti, kdaj govorimo o »obstoječem (sedanjem)« kapitalizmu, kdaj pa o kapitalizmu »na splošno« in o njegovih morebitnih bodočih alternativnih sistemskih paradigmah.

Bistvo in temelj obstoječega kapitalizma ter jedro vse njegove deviantnosti je v resnici t. i. mezdno delovno razmerje oziroma mezdni (tj. tržnomenjalni, kupoprodajni oziroma najemni) produkcijski odnos med lastniki dela in kapitala, v katerem ima delo status navadnega tržnega blaga, kar njegove lastnike seveda že a prióri postavlja v ekonomsko odvisen ter v vseh pogledih podrejen položaj. In sicer tako v procesu produkcije kot tudi v procesu razdelitve ustvarjenega produkta. Pri tem prav nobena od današnjih – bodisi malce bolj »liberalnih« ali pa malce bolj »socialnih« – inačic (tipov, vrst) obstoječega kapitalizma ni nikakršna izjema. Vse temeljijo na popolnoma enakem omenjenem elementarnem družbenoekonomskem razmerju.

To, ne pa lastnina sama po sebi, je v resnici danes »temeljni produkcijski odnos«, ki seveda predstavlja tudi pravni in ekonomski temelj za razvpito »izkoriščanje dela po kapitalu«. Vendar pa ta v kapitalizmu »na splošno« še zdaleč ni samoumeven in edino možen, ampak je značilen izključno samo za sedanji t. i. mezdni kapitalizem in je neposredna posledica ekonomsko popolnoma nelogične ter v 21. stoletju že povsem nesprejemljive koncepcije kapitalističnega podjetja. Gre za koncepcijo podjetja kot »pravno personificiranega (zgolj) kapitala«, to je kapitala, ki pridobi status pravne osebe v pravnoorganizacijski obliki takšne ali drugačne gospodarske družbe, medtem ko delo pravno ni njegov integralni del, temveč ga podjetje, tako vse druge inpute za izvajanje svoje produkcije, »kupi« na trgu po tržni ceni na podlagi delovnopravne pogodbe. In v tem se pravzaprav skriva celotno bistvo, obenem pa tudi ves problem omenjenega mezdnega produkcijskega odnosa, ki je kot tipično menjalni odnos seveda že na prvi pogled v popolnem neskladju s siceršnjo, izrazito »vzajemno soodvisno« (nemenjalno) naravo dejanskih produkcijskih razmerij med delom in kapitalom v procesu ustvarjanja nove vrednosti. Gre za navaden menjalni odnos med kapitalističnim podjetjem kot »delodajalcem« (kupcem) in delavci kot »delojemalci« (prodajalci delovne sile). Ker pa je tako zasnovano kapitalistično podjetje pravno gledano pod absolutno upravljalsko kontrolo lastnikov vanj vloženega (t. i. lastniškega) kapitala, se o mezdnem odnosu – pravno malce poenostavljeno – pač pogosto govori kar kot o produkcijskem odnosu neposredno med »delom in kapitalom«.

Toda, ta koncepcija podjetja je, oziroma bi lahko bila v kapitalizmu tudi povsem drugačna, kar bi seveda samodejno pomenilo tudi povsem drugačen, to je t. i. asociativen oziroma partnerski (nemenjalni) temeljni produkcijski odnos med lastniki dela in kapitala, ki sicer zagotovo ne bi bil prav nič v opreki z bistvom in izvirnimi načeli kapitalizma »na splošno«. Pri tem imam v mislih alternativno koncepcijo kapitalističnega podjetjakot »(enako)pravne skupnosti človeškega in finančnega kapitala« in s tem specifične oblike »sopodjetništva«, ki bi bila lahko – ob predpostavki ustrezne razvitosti t. i. računovodstva človeških virov, ki je sicer za zdaj šele v povojih – tudi temelj za »ekonomsko demokracijo« kot neko povsem novo paradigmo kapitalističnega družbenoekonomskega sistema, bistveno različno od sedanje »mezdne«.

Gre brez dvoma za povsem realno alternativo, ki pa bi – verjetno edina – lahko zagotovila popolno ekonomsko enakopravnost lastnikov dela oziroma človeškega kapitala in lastnikov finančnega kapitala v družbenoekonomskem sistemu in s tem učinkovito odpravila deviantne posledice sedanjega mezdnega produkcijskega odnosa med njimi. In sicer brez kakršnihkoli posegov v zasebno lastnino in tržni sistem. Upravljanje podjetij in delitev njegovih poslovnih rezultatov bi bilo po omenjeni alternativni koncepciji še vedno zasnovano povsem »lastniško«, le da bi pri tem enakopravno in sorazmerno sodelovali lastniki obeh ključnih produkcijskih dejavnikov, udeleženih v produkciji – dela (človeškega kapitala) in (finančnega) kapitala. Z drugimi besedami, nobenega dvoma ni, da v perspektivi realno obstaja tudi povsem »tržna«, ne zgolj morebitna socialistična alternativa obstoječemu mezdnemu kapitalizmu.

Glavna značilnost kapitalizma, po kateri se ta razlikuje od prejšnjih družbenoekonomskih sistemov (sužnjelastništvo, fevdalizem), je namreč le podjetniški način produkcije, ne pa trg in lastnina sama po sebi. Ta produkcijski način pa v kapitalizmu na splošno niti približno ni pogojen zgolj z eno samo in edino možno, to je z obstoječo koncepcijo podjetja in delovnega razmerja. Ključno vprašanje, ki seveda nujno odpira tudi povsem nove dimenzije razmišljanj o morebitni zares temeljiti rekonstrukciji obstoječega kapitalizma, ne da bi to pomenilo ponovno obujanje v praksi že preizkušenih in zavrženih socializmov, je torej vprašanje, kaj je oziroma bi moralo biti pravzaprav kapitalistično podjetje (samo »pravno personificirani« kapital, samo »pravno personificirano« delo ali pa »pravno personificirana enakopravna skupnost« človeškega in finančnega kapitala) in kdo (samo lastniki finančnega kapitala, samo lastniki dela oziroma človeškega kapitala ali pa oboji skupaj in enakopravno) naj ga ekonomsko utemeljeno obvladuje oziroma upravlja ter uživa njegove poslovne rezultate. Prav – in samo – s tem so namreč neposredno pogojena vsa druga ekonomska razmerja med lastniki različnih produkcijskih dejavnikov, prav tako pa celotno delovanje in končni ekonomski ter socialni učinki kakršnegakoli tržno zasnovanega družbenoekonomskega sistema. Podjetje je vendarle temeljna ekonomska celica družbe.

A dokler bo ta razmišljanja obvladovala uvodoma navedena »dogma« o lastnini in tržnem sistemu kot glavnem bistvu in temeljih kapitalizma »na splošno«, bo znanost na tem področju seveda še naprej capljala na mestu. Lahko se le še naprej nemočno zateka k znani nebulozi o »koncu zgodovine«, ki trdi, da je obstoječi kapitalizem – glede na znano usodo dosedanjih poskusov uvajanja socializma – kljub svoji evidentni socialni nepravičnosti ter vsem drugim izrazito negativnim, zlasti okoljskim posledicam za večno »ekonomsko superioren« (tj. najbolj učinkovit in pravičen) družbenoekonomski sistem »brez konkurence in brez alternative«, in da bi se zato kazalo s tem preprosto čim prej sprijazniti. Prav vsesplošna vdanost v to (domnevno) »usojenost« izključno takšnega kapitalizma, kot je bil zasnovan v 18. stoletju in se do danes sistemsko ni prav v ničemer bistvenem spremenil, pa je sicer po mojem mnenju tudi glavni krivec za uvodoma omenjeno skoraj popolno in vsesplošno brezidejnost glede nadaljnjega razvoja družbenoekonomskega sistema v želeni smeri. Pogoj za rešitev kateregakoli problema je namreč najprej pravilna diagnoza njegovega bistva. Ta pa je v obravnavanem smislu, kot rečeno, v prevladujoči ekonomski in širši družboslovni teoriji za zdaj žal popolnoma zgrešena.

2.2. Kaj je pravzaprav danes »kapital«?

Teza 2: Kapital je (materialno oz. finančno vrednostno določeno) premoženje, naloženo oz. angažirano za opravljanje gospodarske dejavnosti z namenom pridobivanja ekonomskega donosa njegovim lastnikom.

Ta, povsem zastarela definicija pojma kapital, ki se sicer v (neo)klasični ekonomski literaturi pojavlja v različnih izvedbenih variantah, vendar le z nebistvenimi niansami v ključnih poudarkih, je podlaga celotnemu družbenoekonomskemu sistemu še danes. V grobem gre za pojem kapitala, kot ga razumejo tudi obstoječe računovodske bilance. Novejše, bistveno širše in sodobni družbenoekonomski realnosti bistveno bolj prilagojene definicije, ki zlasti pod vplivom vse bolj prominentne ekonomske teorije intelektualnega kapitala s pojmom kapital razumejo »katerokoli – materialno ali nematerialno – dobrino ali vrednost, ki je udeležena v produkcijskih procesih kot poslovni vir in (so)ustvarja novo ekonomsko vrednost«, pa žal za zdaj še nimajo popolnoma nobenih sistemskih konsekvenc. Ne računovodskih ne institucionalnih. A ta anahronizem bo brez dvoma nujno popraviti v najkrajšem času, kajti na osnovi institucij, nastalih v objektivnih okoliščinah 18. in 19. stoletja, nadaljnji progresivni razvoj družbenoekonomskega sistema v radikalno spremenjenih okoliščinah 21. stoletja pač ni več možen.

Dejstvo je, da danes preprosto ni več mogoče še naprej sistemsko preprosto ignorirati obstoja in ekonomskega učinkovanja tudi t. i. intelektualnega kapitala, ki ga – čeprav sicer obstaja več izvedbenih različic te definicije – sestavljata najmanj dva ključna elementa, in sicer:

  • človeški kapital (znanje in delovne veščine, ustvarjalnost, vrednote, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih) ter
  • strukturni kapital (organizacijska kultura, specifični delovni procesi in notranji odnosi, sistem odnosov s kupci in dobavitelji, inovacije in druge pretekle stvaritve človeškega kapitala, ki so že prešle v last podjetij in ki lahko pomembno vplivajo na njihovo poslovno uspešnost).

Ob tem velja posebej opozoriti na dejstvo, da ima sodobno delo tudi na splošno vse manj značilnosti klasične »delovne sile«. Poudarek je vse manj na fizičnih komponentah dela, ki jih večinoma prevzemajo stroji in roboti, in vse bolj na zgoraj omenjenih umskih ter emocionalnih elementih dela, zaradi česar bi veljalo v sodobnem družboslovju izraz »delovna sila« čim prej povsem opustiti, pojma »sodobno delo« in »človeški kapital« pa začeti uporabljati kot sopomenki. V praksi namreč človekovega dela ni mogoče deliti na njegovo golo (fizično) delovno silo in na njegov (umski in emocionalni) človeški kapital, kajti vsi ti elementi dela se skozi konkretno delovno aktivnost posameznika sproščajo hkrati ter vzporedno in vzajemno. Predvsem pa je bistveno poudariti, da je tudi sodobno delo mogoče upravičeno obravnavati kot »izveden« produkcijski dejavnik (ne več kot t. i. primarni, kamor ga sicer skupaj z zemljo in drugimi naravnimi viri uvršča klasična ekonomska teorija), torej kot kapital v pravem pomenu besede. Ne znanje ne delovne veščine, vrednote, delovna motivacija in pripadnost zaposlenih namreč niso »naravna danost«, ampak jih je – tako kot velja za kapital – treba šele »proizvesti« in so v sodobnih pogojih gospodarjenja ravno tako »redka« ekonomska dobrina kot (finančni) kapital. Nobenega tehtnega razloga torej ni več, zaradi katerega bi lahko tudi v prihodnje zgolj »klasični (finančni) kapital« utemeljeno sistemsko obravnavali kot nekakšen produkcijski dejavnik »sui generis«, njegovim lastnikom pa – ne glede na to, ali tudi v resnici izvajajo t. i. podjetniške funkcije, ali ne – zgolj na podlagi (domnevno izključnega) prevzemanja poslovnega tveganja priznavali sistemsko privilegiran ekonomski položaj. Tvegajo – in to ekonomsko še kako relevantno – namreč danes s svojo udeležbo v podjetju tudi zaposleni s svojim človeškim kapitalom.

Dejanska tržna vrednost podjetja je torej – če se opremo na t. i. Edvinssonovo formulo kot najenostavnejšo in za pojasnjevanje bistva obravnavane problematike najpogosteje uporabljano – seštevek vrednosti njegovega (lastniškega) finančnega in njegovega intelektualnega kapitala (tržna vrednost podjetja = finančni kapital + intelektualni kapital). V zvezi s tem pa velja posebej opozoriti, da danes v povprečju že okoli 85 % tržne vrednosti podjetij in s tem v bistvu tudi njihove dejanske »produkcijske moči« predstavlja »neotipljivi« intelektualni kapital, ki sploh ni zabeležen v njihovih bilancah, samo okoli 15 % pa njihov finančni kapital, kakršnega (edino) zaenkrat izkazujejo obstoječe bilance. Težišče pomena obeh realno obstoječih in ekonomsko učinkujočih produkcijskih dejavnikov za poslovno uspešnost podjetij se torej v 21. stoletju izjemno hitro premika od finančnega proti človeškemu (in širše intelektualnemu) kapitalu, ki tako nesporno postaja najpomembnejši produkcijski dejavnik v sodobnih pogojih gospodarjenja.

Naravnost paradoksalno je zato, da v teh okoliščinah danes formalno še vedno vzdržujemo sistem korporacijskega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti, ki temelji izključno na lastnini nad finančnim kapitalom, čeprav ta predstavlja samo še približno šestino »realnega« kapitala in dejanske produkcijske moči podjetij. Lastniki najpomembnejšega produkcijskega dejavnika so torej v tem sistemu brez kakršnekoli upravljalske in ekonomske moči. Je torej v njem sploh še kaj elementarne ekonomske logike? Zagotovo ne. Če namreč sodobna ekonomska teorija človeškemu (in širše intelektualnemu) kapitalu podjetij dejansko že priznava status kapitala v pravem pomenu besede, potem je treba po izvirni logiki kapitalizma delavcem kot njegovim lastnikom tudi sistemsko priznati v osnovi enake korporacijske pravice (sodelovanje pri upravljanju podjetij in sorazmerna udeležba pri dobičku), kot jih danes uživajo lastniki finančnega kapitala podjetij. To pomeni, da sta pravica do soupravljanja in udeležbe pri dobičku v resnici že zdavnaj postali realni »ekonomski« pravici delavcev, ki ju bo treba zato slej ko prej normativno institucionalizirati tudi v obliki »pravne« pravice. Brez tega je seveda zastonj sanjati o nekakšni optimalni delovni motivaciji in organizacijski pripadnosti (»zavzetosti«) zaposlenih in o učinkoviti izrabi razpoložljivega človeškega kapitala v produkcijske namene, kar pa je danes brez dvoma glavni temelj konkurenčnosti podjetij.

Do takrat pa je bolj ali manj nesmiselno razpravljati o kakršnemkoli resnejšem gospodarskem napredku in o želeni ekonomsko uspešnejši, obenem pa socialno pravičnejši ter kohezivnejši družbi. Družbenoekonomski sistem, ki nesporno izrazito demotivacijsko učinkuje na razvoj svojega najpomembnejšega produkcijskega dejavnika ter (z vzdrževanjem klasičnega mezdnega odnosa) uničuje njegovo potencialno »produkcijsko moč«, obenem pa zaradi naraščajoče neenakosti kot posledice ekonomsko nepoštene razdelitve novoustvarjene vrednosti zapada v nenehne ciklične »krize hiperprodukcije«, dolgoročno zagotovo nima (več) nobene perspektive. Klub temu pa bi veljalo že v okviru obstoječega družbenoekonomskega sistema maksimalno razvijati ustrezne oblike sodobne delavske participacije, tj. (po možnosti obvezno) udeležbo delavcev pri dobičku, relevantno delavsko soupravljanje in v čim večji meri tudi širše notranje lastništvo zaposlenih oziroma delavsko delničarstvo, in s tem vsaj deloma kompenzirati njegove omenjene negativne učinke njihovega spornega mezdnega položaja.

2.3. Podjetje ni zgolj »pravno personificirani kapital«

Teza 3: Ni bistveno, kdo je lastnik podjetja in kdo koga najema ter zakaj, kajti podjetje je v bistvu le »skupek, šop oziroma mreža (angl. nexus) najrazličnejših pogodb«, v katerem so vsi déležniki (delničarji, delavci, kupci, dobavitelji itd.) združeni zaradi nižjih transakcijskih stroškov in iz tega izhajajočih skupnih koristi, pri čemer lahko tako kapital najema delavce kot tudi delavci kapital.

Kljub množici najrazličnejših pravnih, ekonomskih, organizacijskih in socioloških podjetniških teorij (teorija o »nexusu« pogodb je pač le ena izmed njih) je neizpodbitno dejstvo, da je v ekonomskem in pravnem smislu pojem kapitalistično podjetje danes sinonim zgolj za (finančni) kapital, ki se, kot že rečeno, pravno personificira v obliki takšne ali drugačne gospodarske družbe, kar mu omogoča nastopanje v pravnem prometu. Samo pravne osebe so namreč lahko udeleženci najrazličnejših poslovnih pogodb. »Nexus pogodb« pa sam po sebi seveda ni pravna oseba, ki bi lahko poslovala na trgu, ampak je podjetje (šele, ko je konstituirano kot samostojna pravna oseba) lahko eden izmed udeležencev v tem »nexusu«. A vedno gre samo za dvostranske pogodbe podjetja z enim od omenjenih déležnikov, tako da ni jasno, o kakšnem vsestransko prepletenem nexusu pogodb pravzaprav razpreda ta teorija.

Podjetje sámo torej nikoli ne more biti nikakršen »nexus pogodb«, ta teorija pa morda lahko sicer pojasni marsikaj, a za pojasnjevanje ekonomskih in pravnih razmerij med lastniki dela in kapitala je brez dvoma popolnoma neuporabna. Predvsem pa lastniki kapitala in lastniki dela v resnici sploh nikoli – razen v primeru samostojnih podjetnikov – niso v nobenem neposrednem medsebojnem pogodbenem razmerju, ampak je vmes vedno podjetje kot pravna oseba (gospodarska družba), s katero vstopajo vsak v svoja pravna razmerja. In ta razmerja z lastniki za nameček sploh niso pogodbena (t. i. lastniška upravičenja določa zakon oziroma pogodba med lastniki, ne pogodba med podjetjem in lastniki), kar celotno obravnavano teorijo še bolj postavlja pod vprašaj.

Temeljno vprašanje delovanja kapitalističnega družbenoekonomskega sistema je torej, kot že rečeno, vedno predvsem to, kdo oziroma kaj se lahko v veljavnem družbenoekonomskem sistemu sploh konstituira kot gospodarska družba oziroma kot podjetje s svojo pravno subjektiviteto – samó kapital, samó delo ali oba skupaj kot »sopodjetnika«? Nesporno je danes to samo kapital. Delo niti pravno niti ekonomsko ni integralna sestavina kapitalističnega podjetja, ampak je z njim kot delodajalcem, kot rečeno, le v (mezdnem) pogodbenem odnosu. Na drugi strani pa lastniki vloženega kapitala vstopajo s taistim podjetjem v popolnoma drugačna pravna razmerja. Veljavno pravo jim namreč na osnovi lastnine nad vloženim kapitalom priznava t. i. lastniška upravičenja, to so:

  • izključna pravica do upravljanja podjetja,
  • izključna pravica do prisvajanja njegovih poslovnih rezultatov (vključno s kapitalskimi dobički, ustvarjene na račun tržne vrednosti intelektualnega kapitala, ki je sicer v lasti delavcev, kar je ekonomsko še posebej nelogično) ter
  • pravica do preostanka likvidacijske oziroma stečajne mase v primeru prenehanja podjetja,

s pomočjo katerih lastniki kapitala pravno in ekonomsko v celoti obvladujejo podjetja in zaradi katerih se o njih pogosto – seveda poenostavljeno – razpravlja kar kot o »lastnikih podjetij«, čeprav strogo pravno gledano to seveda niso. Lastninska pravica nad vloženim kapitalom namreč v celoti preide na podjetja kot samostojne pravne osebe, te pa kot take ne morejo biti predmet lastninske pravice. Podjetja niso last nikogar, ampak so sama lastniki kapitala, s katerim razpolagajo. A prav na omenjeni poenostavitvi temelji tudi t. i. Friedmanova zabloda iz 70-ih let, ki trdi, da je podjetje/korporacija »izključno instrument delničarjev, ki so njeni lastniki« in da v »tržnem gospodarstvu obstaja s strani podjetja ena sama samcata odgovornost – uporabljati svoje resurse na način, da maksimira svoje dobičke«. Na njej temelji tudi klasični lastniški koncept korporacijskega upravljanja. Za razliko od tega novejša teorija o družbeni odgovornosti podjetij trdi ravno nasprotno, tj. da podjetje vse vire za svoje delovanje črpa iz svojega družbenega in naravnega okolja, in da je zato za svoje delovanje odgovorno vsem svojim déležnikom, ne samo lastnikom kapitala. A o tem zgolj mimogrede.

Če je ekonomsko nesporno dejstvo, da produkcijskega procesa kot procesa ustvarjanja nove vrednosti v resnici ne more izvajati kapital sam, ampak ga lahko izvaja samo v popolni vzajemni soodvisnosti z delom oz. človeškim kapitalom, bi bilo torej edino logično, da bi bilo podjetje tudi pravno koncipirano kot »skupnost človeškega in finančnega kapitala ter njunih lastnikov«. Zdaj veljavna koncepcija podjetja torej nima (in tudi nikoli ni imela) nobene ekonomske logike, izhajajoče iz dejanske narave produkcije in objektivno izrazito nemenjalnih produkcijskih odnosov med obema temeljnima produkcijskima dejavnikoma ter njunimi lastniki. Če jo je morda kdaj imela vsaj malo, pa se je danes, ko je večina lastnikov korporacijskega kapitala zgolj še v vlogi t. i. portfeljskih investitorjev, ne pa »podjetnikov« v prvotnem (in celovitem) pomenu besede, v celoti izgubila. A o tem, zlasti o domnevno izključnem poslovnem tveganju lastnikov, podrobneje v zvezi s tezo 7. Lastnina nad kapitalom sama po sebi torej nikomur ne daje niti teoretične, kaj šele praktične podlage za prisvajanje rezultatov lastnine drugih udeleženih produkcijskih dejavnikov, konkretno dela oziroma človeškega kapitala delavcev. Kako je, denimo, mogoče, da si danes celo tudi t. i. kapitalske dobičke od prodaje podjetij oziroma deležev, ki – razen preteklih reinvestiranih dobičkov – v bistvu predstavljajo predvsem tržno vrednost aktualnega intelektualnega kapitala podjetja, lahko samodejno prilaščajo zgolj lastniki finančnega kapitala podjetja? Da drugih oblik ekonomsko neupravičenega prilaščanja (predvsem tudi bilančnih dobičkov v celoti) s strani lastnikov tega kapitala na tem mestu niti ne omenjamo. To koncepcijo podjetja, ki lastnike tega kapitala samodejno postavlja v ekonomsko neutemeljeno privilegiran položaj, torej danes umetno vzdržuje izključno le še veljavno pravo, ne ekonomska logika.

Trditev, da je ekonomsko gledano vseeno, kdo koga najema in zakaj, je torej čisti nesmisel in hudo zavajanje, kajti ekonomske pravice in institucionalni položaj lastnikov kapitala in lastnikov dela je v obstoječem družbenoekonomskem sistemu, katerega osrednja institucija je prav obravnavana sporna koncepcija podjetja, že v štartu bistveno različen in medsebojno povsem neprimerljiv. Čému ekonomsko koristnemu in opravičljivemu naj bi (tudi v 21. stoletju) služilo kakršnokoli sistemsko favoriziranje lastnine nad enim ali drugim »enakovrednim« produkcijskim dejavnikom, pa ni povsem jasno.

Znamenita »meritokratska« teza, da ima v svobodnem kapitalizmu vsakdo, ki je sposoben ter ima podjetniško idejo in si upa tvegati, možnost postati kapitalist, pa glede tega seveda pomeni le »pesek v oči«. Trditev, da lahko potreben kapital za začetek podjetništva pač najame vsakdo, torej tudi delavci, je seveda točna, a sistemsko to ne spremeni ničesar. Del delavcev, in to ne prav velik, se lahko na ta način sicer res spremeni v »samozaposlene« (npr. zadružnike ali samostojne podjetnike) ali v kapitaliste – »lastnike podjetij«, a morebitni njihovi zaposleni bodo še vedno v mezdnem položaju. Vsi pa seveda ne bodo nikoli lastniki (finančnega) kapitala in jih v to tudi ne kaže siliti. Načelna možnost, da lahko vsakdo postane kapitalist, torej prav v ničemer ne spreminja same kritizirane koncepcije kapitalističnega podjetja in posledično »izkoriščevalske narave« celotnega obstoječega družbenoekonomskega sistema.

Morda samo mimogrede: o tem, kateri produkcijski dejavnik je ekonomsko pomembnejši – delo ali kapital, sta sicer zelo zdravorazumsko razmišljala že oče politične ekonomije Adam Smith in njegov predhodnik William Petty. Slednji je že v predkapitalističnem obdobju zapisal (Samuelson in Nordhaus, 2002: 214): »Delo je oče proizvoda in zemlja je njegova mati. Ne moremo reči, kateri je bolj pomemben za spočetje otroka: mati ali oče. Prav tako je nemogoče reči, koliko outputa je ustvaril en sam ločen input.« Kako naj bi torej to vedel ali znal ugotoviti trg, ki naj bi bil po prepričanju (neo)klasikov v obliki mezde/plače najbolj pravično določal dejanski prispevek dela delavcev k produktu? Adam Smith pa v svojem Bogastvu narodov (2010: 83) pravi: »Zemljiški posestnik, zakupnik, lastnik manufakture, trgovec lahko večinoma živijo leto ali dve od sredstev, ki so si jih že pridobili, ne da bi zaposlili enega samega delavca. Brez službe številni delavci ne bi preživeli niti en teden, nekaj bi jih zdržalo kak mesec, skoraj nobeden pa ne bi mogel shajati leto. Sčasoma lahko delodajalec potrebuje delavca tako kot potrebuje delavec njega, vendar delodajalčeva potreba ni tako neodložljiva«. Drži. Toda, ali je res lahko – ob nesporni ekonomski enakovrednosti dela in kapitala – zgolj večja preživetvena trdoživost lastnikov kapitala (še vedno) podlaga za njihov privilegiran družbenoekonomski položaj?

2.4. Produkcijski dejavniki kot tržno blago

Teza 4: V tržnem gospodarstvu so – nujno in samoumevno – vsi produkcijski dejavniki (brez izjeme) tržno blago, vsi dohodki njihovih lastnikov pa so enaki tržni ceni uporabe teh dejavnikov, kar pomeni, da so vsi produkcijski dejavniki obravnavani sistemsko enakopravno, zato ekonomsko pravičnejši družbenoekonomski sistem sploh ni možen.

Absolutno ni res. In to je zagotovo ena teoretično najbolje prikritih, a prav nič nedolžnih »znanstvenih prevar«, na kateri je sicer v celoti zgrajena (neo)klasična ekonomska teorija produkcije, predvsem pa »razdelitve«, in na kateri zato ta teorija stoji ali pa pade kot celota.  

Temeljni produkcijski dejavniki so po klasični politični ekonomiji zemlja, delo ter (dolžniški in lastniški) kapital, dohodki njihovih lastnikov pa so rente, plače/mezde, obresti in dobički. Nesporno dejstvo pa je, da lastniški kapital, trajno vložen v podjetja, za razliko od vseh ostalih produkcijskih dejavnikov v obstoječem družbenoekonomskem sistemu sam po sebi nikoli in pod nobenim pogojem ne nastopa kot tržno blago, ampak je predmet kupoprodaje lahko le »podjetje« (kot celota ali v obliki delnic oziroma deležev). Le-to pa že ob ustanovitvi, za katero sta poleg ustanovnega kapitala potrebni tudi podjetniška ideja in naložbena iniciativa kot elementa »dela« ustanovitelja, v resnici ni več preprosto kar sinonim za (zgolj) lastniški kapital. Še toliko bolj to velja po zaposlitvi tudi delavcev, se pravi ob kupoprodaji že delujočih podjetij. Ko se torej v takšni ali drugačni obliki kupuje ali prodaja podjetje, predmet kupoprodaje nikoli ni (več) lastniški kapital sam po sebi, ampak vedno kot celota, torej že v povezavi in skupaj z vloženim tudi delom oziroma človeškim (in strukturnim) kapitalom – bodisi lastnikov samih bodisi delavcev ali pa obojih. Če lastniški kapital sam po sebi oziroma pravica njegove uporabe ni predmet (ločenih in samostojnih) kupoprodaj oziroma tržne menjave, pa seveda tudi dobiček ne more biti njegova tržna cena oziroma tržna cena njegove uporabe, kajti nekaj, kar sploh ni v pravnem prometu, tudi ne more imeti svoje tržne cene.

Dobiček kot dohodek lastnikov trajnega kapitala podjetij – za razliko od rent, obresti in mezd – ni tržna cena ničesar, ampak je v primerjavi z ostalimi omenjenimi dohodki nekakšen popoln »sui generis dohodek«. Tako imenovani »minimalni pričakovani (zahtevani) donosi«, ki jih neoklasična ekonomska teorija poenostavljeno razglaša kar za »ceno lastniškega kapitala«, čeprav je nihče ne zna niti točno izračunati, seveda v ničemer ne določajo dejanskega dobička kot dohodka, ki je nekaj povsem »negotovega« in neodvisnega od pričakovanj lastnikov kapitala. Podjetja niso »kupci« lastnega kapitala in ga ne »plačujejo« po tržni ceni, ne v fazi ustanavljanja ne ob morebitnih dokapitalizacijah. Vlaganje lastniškega kapitala v kakršnikoli obliki zato nima popolnoma nobenih elementov in značilnosti tržne menjave (kupoprodaje oz. najemanja) tega kapitala, pričakovani donosi vlagateljev pa so zgolj kalkulacijska postavka, in sicer na eni strani za odločanje le-teh glede tovrstnega investiranja ali pa dezinvestiranja, na drugi pa za odločanje poslovodstev glede zagotavljanja t. i. optimalne kapitalske strukture podjetja. In nič drugega. Čisto zavajanje je torej trditev, da tudi za dobiček velja, da je to preprosto (enako kot so mezde, rente in obresti neposredna tržna cena za uporabo dela, zemlje in upniškega kapitala v produkcijskih procesih) tržna cena lastniškega kapitala oziroma njegove uporabe kot produkcijskega dejavnika.

Za lastniški kapital kot enega dveh ključnih produkcijskih dejavnikov (poleg dela, če zemljo za zdaj pustimo ob strani) in za dohodke njegovih lastnikov torej definitivno ne velja nič od tega, kar načelno trdi kritizirana teza – lastniški kapital v resnici ni tržno blago, dobiček pa ne njegova tržna cena. Celotna na njej zgrajena (neo)klasična ekonomska teorija produkcije in predvsem »razdelitve«, ki zato očitno ne prestane testa elementarne potrebne znanstvene konsistentnosti, pa se ob tem spoznanju zruši v celoti. Upoštevaje teoretično nesporno dejstvo, da produkcija ni menjava, ampak je proces, v katerem delo in kapital soustvarjata novo vrednost v razmerju popolne vzajemne soodvisnosti (tj. eden brez drugega ne ustvarita ničesar), kar bi po logiki stvari moralo predstavljati tudi temeljno izhodišče za celotno zgradbo družbenoekonomskega sistema tako v fazi produkcije kot v fazi razdelitve produkta, se namreč ob povedanem odpira cela vrsta logičnih – in prav nič »marksističnih« – vprašanj. V glavnem smo jih navrgli že v zvezi s tezo 3, ključno pa je zagotovo naslednje: če lastniški kapital ni tržno blago, čemu naj bi bilo tržno blago delo kot njegov povsem enakopraven »soproducent«? Mar ni takšno sistemsko obravnavanje lastniškega kapitala kot nekakšnega privilegiranega produkcijskega dejavnika »sui generis« že na prvi pogled v očitnem nasprotju z omenjeno, v osnovi izrazito »nemenjalno« oziroma »asociativno« ekonomsko naravo in bistvom produkcije ter vzajemno soodvisnih produkcijskih odnosov med delom in kapitalom pri ustvarjanju nove vrednosti? Brez dvoma. In v tem grmu tudi tiči zajec.

Produkcija, kot rečeno, po svoji naravi objektivno ni – nikoli ni bila in tudi nikoli ne bo – menjava (vrednosti za vrednost), enako pa velja tudi za razdelitev, ki bi morala zato seveda izhajati iz dejanskih prispevkov dela k produktu, ne iz tržne cene inputa dela, katera s tem prispevkom nima popolnoma nobene zveze. Trg torej s svojim zakonom ponudbe in povpraševanja v fazi produkcije in razdelitve v resnici preprosto nima kaj početi, še najmanj pa lahko ekonomsko smiselno opravlja vlogo ključnega regulatorja medsebojnih razmerij med lastniki dela in kapitala na teh področjih. A prav v to vlogo ga je – povsem umetno – umestila že klasična politična ekonomija, vso ekonomsko nesmiselnost tega početja pa naj bi prikrila zgoraj kritizirana dogma, ki v resnici sploh ne drži. Prav tako seveda ne tudi tista o nekakšnem »samoumevnem podjetništvu« lastnikov kapitala, ki naj bi teoretično opravičevala omenjeni »izvensistemski« položaj zgolj enega izmed dveh komplementarnih temeljnih produkcijskih dejavnikov in njegovih lastnikov in ki bo v nadaljevanju predmet posebne analize.

Tako imenovani trg dela je zagotovo popoln tujek v pravem tržnem gospodarstvu, veljavna koncepcija podjetja kot »pravno personificiranega (zgolj finančnega) kapitala« pa pravni konstrukt brez realne ekonomske podlage. Trg dela je namreč v bistvu tipičen »kvazitrg«, kajti menjava na tem trgu v resnici ni ne svobodna, ne ekvivalentna, obenem pa je, kot rečeno, dobesedno skregana z dejansko naravo in bistvom produkcije. Tržno gospodarstvo bi lahko povsem normalno, če ne celo še bolj normalno kot doslej, delovalo tudi brez tega »kvazitrga« v zgoraj omenjeni funkciji.

2.5. Je delo sploh lahko tržno blago?

Teza 5: Lastniki kapitala s tem, ko – posredno prek podjetja kot delodajalca, katerega lastniki so – kupijo delo na trgu za mezdo kot njegovo tržno protivrednost, postanejo njegovi lastniki in zato z njim lahko prosto razpolagajo v produkcijskem procesu kot s svojo lastnino ter si hkrati upravičeno prisvajajo celoten presežek njegovega outputa.

Gre za eno najbolj spornih tez (neo)klasične ekonomske teorije, ki buri akademske duhove praktično že skozi celotno zgodovino kapitalizma. Delo, ki danes nesporno je tržno blago, namreč to v resnici ne bi smelo biti, zlasti ne več na današnji stopnji civilizacijskega razvoja družbe. Ne pravno ne filozofsko in tudi ne ekonomsko gledano. Delo je neločljivo od človeka, zato prodaja dela pomeni prodajo človeka. Nekateri teoretiki, denimo D. Ellerman (po Kanjuo Mrčela, 1999: 163), zato mezdno delovno razmerje povsem upravičeno imenujejo »suženjstvo za določen čas«, kajti med delovnim časom delodajalec izvaja popolno direktivno in disciplinsko oblast nad delavci (ne nad njihovo delovno silo). Dela in ustvarja v produkcijskem procesu namreč neposredno delavec, ne kapitalist z njegovo delovno silo, medtem ko bi delavec lahko med tem časom nekje užival svoje življenje. Svojega dela objektivno pač preprosto ne more prodati na ta način. Da si lahko kapitalist poleg outputa, ki ga je ustvaril v produkcijskem procesu s svojim podjetniškim delom in kapitalom in ki je torej dejansko njegova »zasluga«, prisvaja tudi ves preostali del t. i. rezidualnega presežka outputa dela, je torej, tako kot tudi celoten koncept »trga dela« in mezdnega delovnega razmerja, popolnoma nesprejemljiv teoretični konstrukt, na katerem v 21. stoletju zagotovo ni več mogoče graditi družbenoekonomskega sistema prihodnosti.

Iz teh razlogov je že t. i. Filadelfijska deklaracija MOD iz leta 1944 tudi pravno prepovedala delo obravnavati kot tržno blago. A ta prepoved žal za zdaj ostaja zgolj na pravnoteoretični, filozofski ravni. Vso (tudi strogo) ekonomsko nelogičnost in nesprejemljivost sistemsko različnega obravnavanja dela in kapitala pa smo deloma pojasnili že zgoraj, deloma pa bo o tem govora še v nadaljevanju.

2.6. Delo – produkcijski dejavnik zgolj na papirju

Teza 6: Bistvo t. i. temeljnih produkcijskih dejavnikov je v tem, da so sposobni ustvarjati novo vrednost in da s tem svojim lastnikom prinašajo nek ekonomski donos na njihov vložek (input) v produkcijski proces.

Drži. Toda, ali je potemtakem v obstoječem mezdnokapitalističnem družbenoekonomskem sistemu, ki ga skuša utemeljiti (neo)klasična ekonomska teorija, delo sploh obravnavano kot produkcijski dejavnik v pravem pomenu besede? Samo na papirju. Kajti v resnici delo (so)ustvarja ekonomski donos le lastnikom vseh drugih produkcijskih dejavnikov (tj. lastnikom zemlje, upniškega kapitala in lastniškega kapitala), samo svojim lastnikom – delavcem ga ne. Njim prinaša zgolj mezdo/plačo, ki pa seveda ni nikakršen »ekonomski donos«.

A to dejstvo je v omenjeni teoriji skrbno prikrito s številnimi zavajajočimi tezami in sofisticiranimi matematičnimi formulami, tako da ga celo resni znanstveniki zlahka povsem spregledajo. Toda prav v njem se v bistvu skriva jedro in počelo vseh deviantnih ekonomskih, socialnih in v končni posledici tudi širših (npr. okoljskih) učinkov obstoječega mezdnega kapitalizma, pri čemer je za njegovo nazorno pojasnjevanje vsa silna Marxova teorija o načinu izkoriščanja dela po kapitalu in generiranju (ekonomsko, ne samo socialno) nesprejemljive »neenakosti« pravzaprav povsem odveč.

Dejstvo je namreč, da mezda/plača kot »tržna cena delovne sile« in s tem domnevno tudi ekonomsko povsem pravična nagrada za lastnike vloženega dela, predstavlja zgolj tržno protivrednost inputa dela, ne pa njegovega dejanskega outputa. Ves tako imenovani rezidualni presežek outputa dela se »sistemsko« prelije v dohodke lastnikov drugih produkcijskih dejavnikov – rente, obresti in dobičke.

Po neoklasični teoriji faktorske razdelitve produkta na podlagi marginalne produktivnosti produkcijskih dejavnikov (faktorjev) stvar naj ne bi bila sporna, ker so vsi ti faktorski dohodki določeni kot »tržna cena« omenjenih dejavnikov, rezidualni presežek outputa vsakega izmed njih pa naj bi bil natanko enak dohodkom drugih, tako da je vseh 100 odstotkov produkta strogo tržno razdeljeno. Za nekakšno Marxovo »presežno vrednost« in domnevno izkoriščanje dela torej v resnici sploh ni prostora. Vsi temeljni produkcijski dejavniki in njihovi lastniki so sistemsko v povsem enakem položaju in enakopravni. Pa to res drži? Daleč od tega.

V tej formuli domnevno 100-odstotne tržne razdelitve dobički lastnikov lastniškega kapitala kot dohodki »sui generis« sploh niso upoštevani, tako da je sama po sebi že zgolj strogo matematično gledano popoln nesmisel. A v zvezi z našo trditvijo o delu kot produkcijskem dejavniku »zgolj na papirju« je pomembno predvsem dejstvo, da je mezda/plača po svojem bistvu neprimerljiva tudi z rentami in obrestmi, čeprav gre na načelni ravni nedvomno res za (prav tako) »tržno oblikovana« dohodka. Toda ta dva dohodka tudi v resnici predstavljata »ekonomski donos« na zakupljeno zemljo oziroma posojeni upniški kapital, ki pa – za razliko od dela, ki se za mezdo »prodaja« kot celota – v produkcijskem procesu ne porabljata in ne izgubljata svoje vrednosti, ampak jo ohranjata in sta lahko ponovno uporabljena kot inputa v drugih produkcijskih procesih. Se pravi, nista zgolj protivrednost produkcijskega inputa, ampaksta »ekonomski donos« na konkretno angažirani produkcijski dejavnik v pravem pomenu besede. Mezda/plača pa je, kot rečeno, izključno samo tržna protivrednost inputa dela in kot taka v bistvu predstavlja le navadno »amortizacijo za porabljeno delovno silo«. Nobenega presežka outputa dela, ki bi pomenil »donos na input«, ni v njej. Razlika je seveda evidentna in ogromna, a o njej aktualna ekonomska teorija seveda preprosto molči, kajti brez dvoma gre za naravnost imenitno znanstveno prevaro. Pomeni pa, da (edinole) delo v mezdnem kapitalizmu v nasprotju z vsemi proklamiranimi načeli v resnici sistemsko sploh ni obravnavano kot produkcijski dejavnik, ampak le kot »tržno blago«, ki njegovim lastnikom ne prinaša nobenega ekonomskega donosa.

In to je pravzaprav vsa znanost o »mehanizmu izkoriščanja dela po kapitalu«, ki je sistemsko spretno vgrajen v obstoječi mezdni kapitalizem, in sicer konkretno prek že omenjenih spornih institucij kapitalističnega podjetja in mezdnega delovnega razmerja, teoretično pa prikrit s številnimi (lažno univerzalnimi) načeli. Lastniki nobenega drugega produkcijskega dela ne prejemajo »nagrade« zgolj v obliki tržne protivrednosti inputa. Njihovi dohodki so vedno protivrednost presežnega outputa njihovih produkcijskih dejavnikov. So torej v obstoječem kapitalizmu res vsi temeljni produkcijski dejavniki in njihovi lastniki tržno-sistemsko enako obravnavani?

2.7. Lastniki kapitala kot »samoumevni podjetniki«

Teza 7: Lastniki kapitala so (samodejno) tudi edini nosilci podjetništva – od podjetniške ideje in ustanovitvene iniciative do prevzemanja celotnega poslovnega tveganja, dobički, kakršnikoli že, pa so ekonomsko pravična nagrada za to podjetništvo in zato v celoti pripadajo izključno njim.

To danes trdijo samo še ekonomski učbeniki preteklih desetletij. A »ekonomske romantike«, kot jo imenuje že omenjeni John K. Galbraith, ko so lastniki kapitala ustanavljali podjetja in jih tudi neposredno upravljali in vodili, je v sodobni ekonomiji v resnici samo še za vzorec. V praksi gre pri tem v glavnem le še za samostojne podjetnike, lastnike kmetij in »lastnike« – v glavnem manjši in srednjih – družinskih podjetij. A prav na takšni ekonomski romantiki še danes temelji prevladujoča neoklasična ekonomska teorija, ki je povsem izgubila stik z objektivno družbenoekonomsko realnostjo.

Pretežni del sodobne ekonomije v razvitem svetu danes tvorijo predvsem velike korporacije, za katere se običajno niti ne ve več, kdo jih je ustanovil, upravljalsko pa jih praktično v celoti obvladuje njihov menedžment ali pa menedžment obvladujočih družb v okviru koncernov (t. i. korporacijska birokracija), ne pa morda – večinoma precej razpršeni – fizični lastniki kapitala s svojimi interesi. Ti so v teh korporacijah v glavnem samo še v vlogi t. i. portfeljskih investitorjev, ki jih zanima predvsem donos na vloženi kapital, od podjetniških funkcij, ki po teoriji sicer obsegajo

  • poslovno oz. investitorsko tveganje,
  • začetno podjetniško idejo in ustanovitveno naložbeno iniciativo,
  • neposredno organiziranje in vodenje poslovnih procesov ter s tem povezano poslovno inoviranje (menedžersko upravljanje), in
  • lastniško upravljanje podjetja,

pa v praksi uresničujejo skoraj izključno samo še prvo od navedenih, tj. poslovno tveganje. Vse ostale podjetniške funkcije so vse bolj v domeni – kot jo imenuje Galbraith –osamosvojene »korporacijske birokracije«, ki niti približno ni – niti pravno niti dejansko – (zgolj) »agent lastnikov kapitala«, in (prek vse hitrejšega uveljavljanja sodobnega t. i. participativnega menedžmenta in notranjega podjetništva) vse bolj tudi v domeni zaposlenih. Nova podjetja večinoma ustanavljajo, financirajo in prek svojega menedžmenta upravljajo že obstoječa podjetja, kar ustvarja najrazličnejše oblike vse bolj nepreglednih kapitalskih in s tem tudi upravljalskih povezav med njimi. Teoretično tako opevani podjetni posamezniki, ki naj bi s svojo zgoraj omenjeno podjetniško iniciativo predstavljali glavno gonilno silo razvoja gospodarstva in odpiranja novih delovnih mest, danes tvorijo – sicer ne nepomemben, pa vendarle – v resnici samo (še) razmeroma majhen segment sodobne ekonomije. Veliki kapital se nezadržno osamosvaja izpod podjetniške kontrole (fizičnih) lastnikov in se vse bolj spreminja v povsem odtujeno »silo samo po sebi«, ki v celoti obvladuje sodobno družbo, namesto obratno.

V teh razmerah se zdi teza o samoumevni, neločljivi in notorni povezavi med lastništvom v podjetje vloženega kapitala in podjetnostjo njegovih lastnikov (»lastnik kapitala = podjetnik«), na kateri sistemsko (še) danes teoretično temelji njihova izključna in bojda tudi neodtujljiva pravica do upravljanja podjetij in prisvajanja celotnega čistega dobička, ne samo arhaična, temveč že prava nebuloza. Zlasti še, ker se v sodobni teoriji vse bolj močno postavlja pod vprašaj tudi trditev, da je tveganje v vsakem primeru imanentno samo lastnikom kapitala, ne pa tudi delavcem.

Zelo utemeljenih teoretičnih in praktičnih ugovorov zoper to tezo je vse več, a vanje na tem mestu seveda ne moremo podrobneje zahajati. Od tistega, da hujše oblike tveganja kot je eksistenčno, ki pa je lastno samo delavcem, sploh ni in je tudi ne more biti, do tistega, ki poudarja tudi karierno tveganje in tveganje s kakovostjo delovnega življenja (tj. možnostjo zadovoljevanja tudi osebnostnih in societalnih potreb) zaposlenih, in ne nazadnje tistega, ki opozarja na možnost razpršitve finančnega tveganja lastnikov kapitala (za razliko od delavcev). Predvsem pa sodobnejši pogledi na ekonomijo v zvezi s tem kot ključno odpirajo vprašanje, po kakšni logiki in čemu naj bi bilo – če naj ekonomija služi zadovoljevanju različnih, ne samo materialnih potreb človeka – sistemsko relevantno izključno samo finančno, ne pa tudi številne nefinančne oblike tveganja. A celo strogo finančno tveganje v realnosti že dolgo ni več le stvar lastnikov kapitala, ampak so mu (in to ne samo kot izjema, ki bi potrjevala pravilo) v primerih slabega poslovanja ali stečajev podjetij močno izpostavljeni tudi delavci. Skratka, trditev o tveganju kot izključni lastnosti lastnikov kapitala, je bila v teoriji že zdavnaj močno relativizirana, od klasičnih znanstvenih »argumentov« za utemeljevanje izključne pravice lastnikov kapitala do prisvajanja celotnega čistega dobička pa je ostalo bore malo, skoraj nič. Zato tudi vprašanje, če so potemtakem delavci udeleženi tudi pri »izgubi«, vse bolj dobiva značaj navadnega sprenevedanja in ekonomske demagogije.

Je torej izključna pravica do upravljanja podjetij in njegovega dobička res samoumevna in ekonomsko pravična nagrada lastnikom kapitala za njihovo podjetništvo, kot ga je razumela klasična politična ekonomija? Vse bolj se zdi, da je danes dobiček v pretežni meri le še nekakšna pravno regulirana, ekonomsko pa povsem neupravičena »renta na lastnino nad kapitalom«. Enako seveda velja glede izključne pravice do upravljanja podjetij. Le kakšen »podjetnik« naj bi bil, denimo, nekdo (portfeljski investitor), ki na trgu kupi nekaj delnic že delujočega podjetja in pač čaka na dividende, če teh ni pa se iz podjetja umakne? Prav v to kategorijo »podjetnikov« pa danes sodi pretežna večina lastnikov v podjetja vloženega (korporacijskega) kapitala.

Prav nobene resne ekonomske logike, še manj pa proklamirane ekonomske pravičnosti torej ni več v obstoječem sistemu korporacijskega upravljanja in delitve dobičkov. Slej ko prej bo treba začeti pravice do upravljanja in dobičke (obenem pa seveda samoumevno tudi morebitne »izgube«) začeti deliti med lastnike kapitala in lastnike dela, in sicer skladno z njihovimi dejanskimi prispevki k produktu. Teh pa seveda ne more (in tudi ne zna) določati trg s svojim zakonom ponudbe in povpraševanja. Obstoječi tržni sistem »porazdeljevanja« dohodkov bo torej treba nadomestiti s povsem novim »modelom razdelitve produkta« v pravem pomenu besede, torej v skladu z dejanskimi ekonomskimi prispevki dela in kapitala, kajti trg s svojim mehanizmom ponudbe in povpraševanja tega seveda preprosto ne zna in ne zmore. Da so v dobičkih v večji ali manjši meri vsebovani tudi (po višini tržno neugotovljivi) t. i. rezidualni presežki outputa dela in da torej tudi delavci, ne samo kapital in njegovi lastniki ustvarjajo del dobička, namreč sploh nikoli niti ni bilo sporno. Le teoretično opravičilo za sedanji sistem njihovega enostranskega prisvajanja s strani lastnikov kapitala, katerega predstavlja prav zgoraj kritizirana teza klasične politične ekonomije o neločljivosti lastništva nad kapitalom in podjetništvom, se je dolgo zdelo nadvse »močno« in popolnoma samoumevno. A od te njegove teoretične moči in samoumevnosti je v današnji objektivni družbenoekonomski realnosti ostalo bore malo.

Edino, kar v smislu podjetništva danes še vedno zares ločuje lastnike kapitala od lastnikov dela, je morebitna »podjetniška ideja in ustanovitvena naložbena iniciativa« lastnikov kapitala, kadar je ta dejansko podana. Tisti, vendar res samo tisti lastniki kapitala, ki so hkrati tudi idejni utemeljitelji in ustanovitelji podjetja (ne pa tudi morebitni kasnejši kupci delnic ali deležev že delujočih podjetij, ki nimajo nobenih tovrstnih »ustanoviteljskih« zaslug), si za to brez slehernega zaslužijo ustrezno ekonomsko nagrado v obliki dela dobička iz tega naslova. Ustrezen mehanizem za ohranjanje tega t. i. podjetniško naložbenega motiva bo kajpak moral v interesu nadaljnjega razvoja gospodarstva vsebovati kakršenkoli bodoči model delitve dobičkov med lastnike človeškega in finančnega kapitala (ob predpostavki, da je morebitno neposredno menedžersko vodenje podjetja s strani lastnika že plačano posebej).

Vendar pa bodo v zvezi s tem seveda potrebne neke smiselne omejitve, predvsem v pogledu trajanja tovrstnih »ustanoviteljskih« pravic. Podjetniška ustanovitvena ideja in iniciativa ima vsekakor značaj podjetniške »inovacije« in tako bi jo kazalo tudi obravnavati. Nobena takšna »zasluga za inovacijo« namreč po logiki stvari ne more trajati kar v nedogled, slej ko prej koristi iz nje ugasnejo. Celo za patente trajne vrednosti je danes uveljavljena pravna zaščita za največ 20 let. In nekaj podobnega bi bilo smiselno vpeljati tudi za omenjene podjetniške pravice. A to je seveda še stvar temeljitejšega premisleka. Izhodišče tega premisleka pa mora biti predvsem že omenjeno dejstvo, da podjetje vse svoje poslovne vire črpa iz svojega naravnega in družbenega okolja in da si po nobeni filozofski ali ekonomski logiki nihče ne more prisvojiti trajne pravice do črpanja teh virov izključno v lastnem interesu.

Seveda pa je popolnoma jasno, da perspektivna uvedba enakopravne in sorazmerne udeležbe delavcev kot nosilcev človeškega kapitala pri korporacijskem upravljanju in delitvi poslovnih rezultatov podjetij samoumevno predpostavlja tudi sorazmerno udeležbo pri morebitnem negativnem poslovnem rezultatu (»izgubi«). Sedanja plača bo pač v tem primeru preprosto dobila značaj zgolj »akontacije na udeležbo pri poslovnem rezultatu« (pozitivnem ali pa negativnem).

2.8. Razdelitev produkta ni nikakršno »marginalno vprašanje«

Teza 8: V tržnem gospodarstvu je produkt, ko je proizveden, že tudi razdeljen, zato je teoretično ukvarjanje s sistemom razdelitve produkta kot ene od štirih faz gospodarskega procesa (produkcija, menjava, razdelitev, potrošnja) bolj ali manj postranskega pomena. Pomembno vprašanje, s katerim se morata ukvarjati ekonomika in politika je, »kako čim več ustvariti, ne kako to (raz)deliti«, kajti glede razdelitve pravičnejšega razsodnika od trga objektivno sploh ni.

Stvar močno spominja na znamenito Ezopovo basen o lisici in (kislem) grozdju. Če ne znamo vzpostaviti ustreznega ekonomsko zares pravičnega modela razdelitve produkta v odvisnosti od dejanskih prispevkov dela in kapitala ter njunih lastnikov k produktu, kar bi bilo sicer ekonomsko edino logično, potem je pač najbolje problem razdelitve preprosto razglasiti za ekonomsko »nerelevantnega«.

Dejstvo je, da je neoklasična ekonomska teorija pred problemom ekonomsko pravične razdelitve produkta obtičala popolnoma nemočna. Kajti navadnega mezdnega (kupoprodajnega) odnosa med delom in kapitalom, kot že rečeno, z ekonomskimi argumenti preprosto sploh ni mogoče smiselno utemeljiti. Tako danes v resnici nima sploh nikakršne teorije razdelitve (tržno določanje cene produkcijskih dejavnikov pač ni »razdelitev«, ampak menjava, torej »plačevanje« produkcijskih dejavnikov oziroma njihove uporabe po tržni ceni), zaradi česar je seveda hudo »invalidna« tudi kot celota. Izgovor o »kislem grozdju« pri tem kajpak ne pomaga. Ker t. i. Clarkova teorija faktorske razdelitve produkta na podlagi marginalne produktivnosti produkcijskih faktorjev v bistvu samo »pojasnjuje«, ne pa tudi utemeljuje tipično menjalno naravo zatečenega in trenutno (še vedno) veljavnega modela »razdelitve«, ki z dejansko (izrazito nemenjalno) naravo ustvarjanja nove vrednosti v produkciji nima popolnoma nobene zveze, je seveda ni mogoče šteti kot neko resno teorijo razdelitve. Gre le za poenostavljen prenos instituta »mejne koristnosti« iz teorije produkcije in menjave še v »teorijo razdelitve«. A mejna produktivnost dela, na primer, v resnici ni niti približno merilo za dejanski output dela v produkcijskem procesu oziroma dejanskega prispevka dela k produktu, mejne produktivnosti lastniškega kapitala oziroma njegove tržne cene, ki seveda prav tako niti približno ni isto kot mejna produktivnost v produkcijskem procesu uporabljenih »kapitalnih dobrin«, pa ta teorija sploh ne zna ugotoviti. Trditev, da je (tudi) dobiček tržna cena lastniškega kapitala, je zato, kot smo že ugotovili, popoln nesmisel. Trg s svojim zakonom ponudbe in povpraševanja preprosto ne zna objektivno vrednostno ugotavljati »internih« prispevkov v produkcijskem procesu sodelujočih produkcijskih dejavnikov v končnem produktu. Zato tržno »določanje« oziroma »porazdeljevanje« dohodkov v resnici nima nobene zveze z razdelitvijo produkta, zlasti ne z razdelitvijo po dejanskih prispevkih, kar bi bil seveda, kot rečeno, temeljni pogoj »ekonomsko pravične« razdelitve. Trg ničesar ne deli, trg samo opravlja ekvivalentno menjavo različnih vrednosti. Proces (so)ustvarjanja in delitve nove vrednosti pa seveda ni nikakršna menjava med vzajemno soodvisnimi »(so)producenti« skupnega produkta. Teoretiziranje o tržnem določanju dohodkov kot »ekonomsko pravični«, vendar pa žal »socialno nepravični« razdelitvi produkta (za slednjo naj bi menda morala poskrbeti socialna država) pa je seveda nesmisel brez primere.

Če bi imeli družbenoekonomski sistem, ki bi že sam po sebi vseboval tudi ustrezen model »ekonomsko pravične« razdelitve, potem t. i. socialne države (v ožjem smislu besede) sploh ne bi potrebovali. V to smer, ne pa v smer nekakšnega socialno pravičnejšega naknadnega državno-arbitrarnega (in zgolj domnevno pravičnejšega) prerazdeljevanja dohodkov, je zato treba usmeriti iskanja glede bodočega družbenoekonomskega razvoja. Aktualni koncept socialne države, ki temelji prav na omenjeni ideji arbitrarnega prerazdeljevanja dohodkov, obenem pa brez zadržkov priznava popolno ekonomsko superiornost obstoječega mezdnega kapitalizma z vsemi njegovimi katastrofalnimi posledicami (tudi) na področju razdelitve, je zato v resnici izrazito retrograden razvojni koncept. Ta nas zagotovo ne bo pripeljal v neko ekonomsko učinkovitejšo, hkrati pa socialno pravičnejšo in kohezivnejšo družbo, ampak v bistvu služi le še nadaljnjemu ohranjanju sedanjega vse bolj nevzdržnega klasičnega mezdnega kapitalizma. Potrebujemo torej v temelju nov družbenoekonomski sistem, ne pa socialno državo, ki bo zgolj blažila njegove deviantne ekonomske in socialne učinke.

Prav problem ekonomsko pravične razdelitve produkta se tako danes vse bolj kaže kot ključni ekonomski problem. In sicer najmanj iz treh razlogov.

1.

Kritični del sodobne akademske ekonomske znanosti že nekaj časa ugotavlja, da pri aktualni ekonomski krizi ne gre več prvenstveno za krizo neučinkovitosti na strani ponudbe (proizvodnje), kajti ta je v globalizirani verziji kapitalizma, kot pravi J. P. Damijan, naravnost hiperučinkovita, ampak gre v osnovi za krizo na strani povpraševanja, ki pa je posledica neustrezne razdelitve prihodkov od gospodarjenja, in to v razvitih državah (ker »delavci v razvitih državah dobijo premajhen delež kolača, je povpraševanje izjemno nestabilno«). Z drugimi besedami, v bistvu se danes zaradi »ekonomske« nepravičnosti obstoječega modela razdelitve produkta (ciklično) srečujemo s tipičnimi krizami hiperprodukcije, pred kakršnimi je že pred stoletjem in pol svaril Marx. Problem vse večje neenakosti, ki je posledica obstoječega tržnega modela »(ne)razdelitve«, že dolgo ni več zgolj socialni, temveč strogo ekonomski problem, katerega rešitev daleč presega objektivni domet razvijanja t. i. socialne države. Objektivna družbenoekonomska realnost je torej zgoraj kritizirano neoklasično tezo očitno že zdavnaj postavila na laž.

2.

Problem ekonomsko pravične razdelitve produkta močno pridobiva na pomenu tudi v zvezi s trendom vse hitrejšega razvoja tehnologije in s tem »robotizacije« proizvodnje, ki zato potrebuje vse manj delavcev. V zvezi s tem se odpira vse več vprašanj o tem, kam to pravzaprav vodi in kakšna bo ob nadaljevanju teh trendov sploh družba prihodnosti. Bo to družba peščice lastnikov robotov na eni in množice brezposelnega in socialno vzdrževanega »plebsa« na drugi strani? Kako bo takšna družba sploh lahko funkcionirala? Je ta scenarij razvoja sploh mogoče preprečiti in kako? In tako naprej. S temi vprašanji se sicer ukvarja futurologija, na tem mestu pa naj opozorimo le, da nas pred napovedovanimi črnimi scenariji pravzaprav lahko reši le pravočasna temeljita sprememba modela razdelitve novoustvarjene vrednosti v smeri njegove večje ekonomske pravičnosti, kar edino lahko zagotovi, da bodo koristi od tehnološkega napredka ustrezno porazdeljene na vse člane družbe. V tem primeru nas za prihodnost ni treba skrbeti, kajti robotizacija bo pač vsem ljudem omogočila višji materialni standard, obenem pa skrajševanje delovnega časa in več prostega časa za druge aktivnosti, ki dvigajo kakovost življenja (kultura, šport, rekreacija itd.). V nasprotnem pa so seveda vsi napovedovani črni scenariji realno povsem možni.

Podobno velja tudi glede vse bolj prisotnega problema izčrpanosti naravnih virov in s tem povezanega imperativa uvajanja t. i. degrowth ekonomije, brez katere človeštvo, kot kaže, sploh ne bo moglo preživeti. Če bo namreč ustvarjanje dobičkov in njihova delitev (prisvajanje) sistemsko še naprej v izključni domeni zgolj lastnikov kapitala in njihovih interesov, se nam glede tega zagotovo slabo piše. Tudi iz tega razloga bo v sistem korporacijskega upravljanja in razdelitve novoustvarjene vrednosti nujno čim prej institucionalno vgraditi tudi enakopravno upoštevanje interesov delavcev. Ti namreč niso samo proizvajalci in ekonomska bitja, temveč so hkrati tudi potrošniki in državljani, predvsem pa ljudje, katerih življenje in dolgoročno preživetje je odvisno od ohranjanja naravnega okolja. Ustvarjanje čim višjih dobičkov ne glede na katastrofalne okoljske posledice zato zagotovo niso njihova razvojna prioriteta.

3.

Če ponovimo že zapisano misel, družbenoekonomski sistem, ki očitno zanemarja »ekonomsko motivacijo« svojega najpomembnejšega produkcijskega dejavnika, zagotovo nima dolgoročne perspektive. In če je danes ta dejavnik človeški kapital, je dejstvo, da so njegovi nosilci v obstoječem mezdnem kapitalizmu obravnavani že naravnost »ekonomsko nerazumno«. Sistemski položaj mezdne (najemne) »delovne sile« jim ne zagotavlja popolnoma nobenega vpliva na pogoje lastnega dela, nagrajeni pa so, kot rečeno, zgolj z mezdo/plačo kot tržno ceno inputa dela določene zahtevnosti, ne pa skladno z dejanskim outputom svojega dela. Tako imenovano nagrajevanje po delovni uspešnosti, ki je sicer izključno stvar kolektivnih pogodb, v končni fazi pa predvsem stvar posameznega delodajalca, seveda z dejanskim prispevkom njihovega dela k produktu nima nobene zveze, ampak je lahko zgolj (bolj ali manj nepomembna) motivacijska korektura klasične mezde. Popolna iluzija pa je seveda upati, če parafraziram C. Handyja, da bodo sodobni delavci z znanjem še naprej hodili v službo navdahnjeni in motivirani le z mislijo, da je njihovo družbeno poslanstvo čim bolj zavzeto ustvarjati »dobičke za nekoga drugega«.

Ekonomsko poštena razdelitev novoustvarjene vrednosti torej žal nima več alternative, zato se tudi sodobna ekonomska znanost preprosto ne bo mogla več dolgo zatekati v udobje zgoraj kritizirane teze o nepomembnosti te problematike, češ da je obstoječi model tržnega »določanja« (ne razdelitve) v tržnem gospodarstvu sploh nenadomestljiv. Ključno vprašanje učinkovitega nadaljnjega ekonomskega razvoja postaja optimalna zavzetost (motivacija in organizacijska pripadnost) zaposlenih kot lastnikov človeškega kapitala. Ta pa je danes – v veliki meri tudi zaradi veljavnega modela »(ne)razdelitve« produkta – na bistveno nižji ravni, kot bi lahko bila. Samo za primer: znamenita Gallupova študija o zavzetosti zaposlenih (poročilo iz leta 2013), denimo, kaže, da so ocenjeni stroški oziroma škoda, ki jo vsako leto utrpijo posamezne nacionalne ekonomije zaradi »aktivne nezavzetosti« zaposlenih, danes ogromni: ZDA izgubljajo med 450 in 550 milijard dolarjev, Nemčija med 112 in 138 milijard evrov in Velika Britanija med 52 in 70 milijard funtov.

2.9. Kako torej motivirati »najpomembnejši kapital«?

Teza 9: Človek je »homo oeconomicus«, zato ga je mogoče učinkoviteje motivirati predvsem le z višjo plačo in drugimi materialnimi nagradami. Na splošno pa je mogoče – ob primernem plačilu za delo – optimalni izkoristek »delovne sile« doseči predvsem s preizkušenimi taylorističnimi ukrepi, to je z analitičnim razčlenjevanjem dela in časovno optimizacijo delovnih operacij ter normiranjem in merjenjem delovnih učinkov posameznikov v delovnem procesu v povezavi z izdelanim hierarhičnim sistemom ukazovanja, stroge kontrole in sankcioniranja.

Na tej tezi je temeljil klasični tayloristični pristop k načrtovanju in izvajanju ukrepov za utilizacijo razpoložljive »delovne sile«, ki pa se je v »eri znanja« ne samo povsem izčrpal, temveč je začel učinkovati že izrazito kontraproduktivno. Če si kdo predstavlja, da je mogoče nujno motivacijo sodobnih »delavcev z znanjem« kot lastnikov tega najpomembnejšega produkcijskega dejavnika sedanjost še naprej vzdrževati zgolj z malce višjimi plačami in drugimi klasičnimi motivacijskimi »korenčki in palicami«, je seveda v hudi zmoti.

Kot ugotavljajo sodobne poslovne vede, človek seveda v resnici ni nikakršen homo oeconomicus, temveč je predvsem ustvarjalno in družbeno bitje, ki pri delu in v zvezi z delom uresničuje ne samo svoje materialne, temveč tudi številne osebnostne in societalne potrebe (po osmišljanju lastnega dela in samouresničevanju z delom, vplivu na pogoje tega dela, enakopravnosti, spoštovanju in priznanju, varnosti, dobrih medsebojnih odnosih in pripadnosti itd.). Te na današnji stopnji materialnega razvoja družbe zato v motivacijskem smislu tudi vse bolj stopajo v ospredje. Bolj kot sama plača so torej za motivacijo sodobnih delavcev pomembni drugi omenjeni elementi dela. Dobra oziroma primerna plača po ugotovitvah znamenite Herzbergove dvofaktorske teorije motivacije sama po sebi sploh ni »motivator«, ki bi neposredno vzbujal delovno zadovoljstvo, temveč le »higienik«, ki preprečuje možno hudo nezadovoljstvo s slabo plačo in s tem povezane demotivacijske posledice. Vse to so bolj ali manj že dolgo znane ugotovitve, podprte tudi z ustreznimi znanstvenimi študijami.

Ključno pa je poudariti, da praktično nobena od teh osebnostnih in societalnih potreb »sodobnih delavcev z znanjem« v pogojih njihovega sedanjega klasičnega mezdnega položaja v bistvu sploh ni uresničljiva. Uresničljiva je le v pogojih visoko razvitega sistema sodobne organizacijske participacije (vključenosti) zaposlenih, ki se manifestira predvsem skozi možnost

  • relevantnega (ne zgolj navideznega) sodelovanja pri – individualnem in kolektivnem – upravljanju poslovnih procesov,
  • obvezne (ne zgolj nekakšne »prostovoljne«) udeležbe pri poslovnem rezultatu podjetja in
  • (po možnosti tudi) širšega notranjega lastništva zaposlenih oziroma t. i. delavskega delničarstva.

Poskus izgrajevanja dolgoročne visoke konkurenčnosti podjetij brez takšnega vsestranskega organizacijskega vključevanja zaposlenih – in sicer vseh, ne zgolj nekakšnih »ključnih kadrov« – je v sodobnih pogojih gospodarjenja skorajda zanesljivo obsojen na popoln neuspeh. 

Pri tem velja posebej opozoriti, da težnja delavcev po udeležbi pri dobičku in po možnosti tudi pri lastništvu podjetij – čeprav gre navzven za »materialne« stimulacije – ni izraz nekih pridobitnih nagibov oziroma potrebe po zadovoljevanju materialnih potreb v smislu »homo oeconomicusa«, temveč predvsem izraz težnje po enakopravnosti, pravičnosti in po ustreznem priznanju ter spoštovanja njihovega dela in prispevka k skupno ustvarjenemu rezultatu, ki je v sociološkem smislu tudi posebna »družbena skupina«, ne zgolj ekonomski subjekt. Zato ta oblika motivacije v osnovi pomeni predvsem zadovoljevanje zgoraj omenjenih osebnostnih in societalnih potreb in sodi v povsem drugo kategorijo kot plača.

2.10. Obsedenost s »kapitalu prijaznim poslovnim okoljem«

Teza 10: Brez novega kapitala kot (pro)izvedene ter ekonomsko »redke« dobrine in s tem »najvrednejšega« temeljnega produkcijskega dejavnika, ki se pretežno ustvarja iz reinvestiranih dobičkov, ni novih podjetij, delovnih mest in gospodarskega napredka. Zato je temeljna naloga učinkovite ekonomske politike predvsem ustvarjanje »kapitalu (domačemu in tujemu) prijaznega poslovnega okolja«, tj. možnosti za ustvarjanje čim večjih dobičkov, ki jih bo mogoče potem ustrezno reinvestirati, in za pritegnitev svežega tujega kapitala, kajti vseh drugih, tako imenovanih primarnih produkcijskih dejavnikov, tj. zemlje oziroma naravnih virov in dela, je na razpolago dovolj.

Neposreden rezultat te ekonomske filozofije v praksi je seveda na eni strani predvsem brezobzirno izkoriščanje naravnih virov in brezbrižen odnos do naravnega okolja, katerega katastrofalne posledice so danes že naravnost zastrašujoče, na drugi pa neprestani pritiski »gospodarstva« na ekonomsko politiko za nižanje stroškov dela (znamenite »reforme trga dela«) in za dodatno »davčno razbremenjevanje delodajalcev«, zlasti glede obremenitve dela in stroškov socialne države. Ker je o negativnih okoljskih posledicah obstoječega kapitalizma napisanega dovolj, se na kratko posvetimo le omenjenemu zahtevanemu stroškovnemu razbremenjevanju delodajalcev.

1.

Kot prvo bi se veljalo nad to ekonomsko filozofijo resno zamisliti predvsem ob že navedenem podatku, da danes v povprečju že kar 85 % dejanske tržne vrednosti in s tem »produkcijske moči« podjetij tvori človeški oziroma nasploh intelektualni (tj. človeški in strukturni) kapital, samo še 15 % pa njihov finančni kapital. In trendi gredo še naprej vse bolj v to smer. Na katerega od teh dveh »kapitalov« bi torej veljalo prvenstveno staviti v prihodnje, če želimo ustvarjati višjo dodano vrednost? Načeloma na oba, kajti nobeden ni ekonomsko bolj pomemben od drugega, temveč je za večjo produktivnost gospodarstva pomembna tako čim višja produktivnost fizičnega kapitala oziroma t. i. kapitalnih dobrin (produkcijskih sredstev), ki se dosega predvsem skozi ustrezna vlaganja v nove tehnologije in skozi optimizacijo tehnične sestave kapitala, kot tudi čim višja produktivnost človeškega kapitala, ki se dosega predvsem z naložbami v znanje in delovne veščine zaposlenih ter z njihovo motivacijo za optimalno izrabo vseh svojih razpoložljivih potencialov v produkcijskih procesih. Ekonomske stimulacije nobenega od obeh kapitalov torej ni moč preprosto zanemariti in graditi izključno samo na stimulaciji enega ali drugega. A problem je v tem, da po omenjeni ekonomski filozofiji, ki temelji na igri z ničelno vsoto (»dobim – zgubiš«), tisto, kar je domnevno ugodno za ekonomsko stimulacijo lastnikov finančnega kapitala oziroma za njihove dobičke v okviru dane novoustvarjene vrednosti, na drugi strani dobesedno »ubija« človeški kapital. Obsedenost z ukrepi za ustvarjanje domnevno ugodnega poslovnega okolja za kapital (zniževanje stroškov dela, fleksibilizacija in slabšanje drugih pogojev dela ter oženje socialne države) namreč izrazito negativno vpliva na zavzetost (motivacijo in pripadnost) zaposlenih kot nosilcev človeškega kapitala in s tem na možnost optimalnega angažiranja le-tega v produkcijske namene.

Je torej to, se pravi zavestno uničevanje potencialnega človeškega kapitala kot najpomembnejšega produkcijskega dejavnika sedanjosti in prihodnosti na račun ustvarjanja čim bolj »ugodnih pogojev za finančni kapital«, res lahko smiselna usmeritev ekonomske politike za 21. in naslednja stoletja? Ob uvodoma navedenem podatku o produkcijski »teži« ene in druge vrste kapitala v sodobnih pogojih gospodarjenja bi prej lahko rekli, da gre za popolno ekonomsko norost, oziroma, ne samo za strel v prazno, temveč kar v koleno. To v današnjih pogojih gospodarjenja zagotovo ni pot k višji dodani vrednosti. Le kdo naj bi jo ne nazadnje pravzaprav ustvarjal? Staviti samo na vlaganja v tehnološki napredek kot edino gonilno silo gospodarskega razvoja v prihodnosti pri tem seveda ne gre, kajti z visoko tehnologijo spet lahko učinkovito upravljajo in jo razvijajo naprej samo ustrezno stimulirani nosilci človeškega kapitala, torej visoko zavzeti »delavci z znanjem«.

A na drugi strani seveda tudi usmeritev zgolj v vlaganje v »znanje« (sedanjih in bodočih) zaposlenih, kar se danes večinoma enači z »učinkovitim razvojem človeškega kapitala«, lahko predstavlja hudo zablodo. Kaj nam namreč pomagajo še tako visoko usposobljeni – in lahko celo tudi dobro plačani – kadri, če pa so potem v samem produkcijskem (in tudi razdelitvenem) procesu postavljeni v položaj navadne »mezdne delovne sile« in vrženi v klasično tayloristično organizacijo dela, temelječo na principih ukazovanja, rigidne kontrole in sankcioniranja, ki samodejno ubija sleherno njihovo ustvarjalnost, delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost? Znanje, delovne veščine in ustvarjalnost zaposlenih so namreč same po sebi šele t. i. človeški potencial podjetij, za katerega pa ni niti najmanj samoumevno, da bo tudi dejansko in v celoti izkoriščen za doseganje poslovnih ciljev podjetja. Da bi ta razpoložljivi potencial tudi dejansko, ne samo na papirju postal »človeški kapital« v pravem pomenu besede, je neobhodna tudi optimalna motivacija in pripadnost njegovih lastnikov oziroma popolna identifikacija zaposlenih s cilji podjetja. Šele pod temi pogoji so namreč zaposleni pripravljeni ves svoj razpoložljivi produkcijski potencial, katerega izkoristek v produkcijske namene je sicer izključno stvar njihove povsem subjektivne odločitve, tudi dejansko spremeniti v »človeški kapital«. V nasprotnem je ta potencial le »mrtev kapital«. A prav v tem pogledu je kritizirana obsesija ekonomske stroke in politike z ustvarjanjem »ugodnega poslovnega okolja za kapital« (prek nenehnega zniževanja »stroškov dela« in socialne države ter t. i. fleksibilizacijo trga dela in podobnih ukrepov) resnično naravnost katastrofalna. Predstavljajte si samo, kako na pripadnost zaposlenih oziroma na njihovo »identifikacijo s cilji podjetja« vpliva tako opevana prožna varnost, ki nobenemu delavcu v nobenem podjetju ne zagotavlja nikakršne dolgoročnejše perspektive, ampak je vsakdo povsod samo »najemna delovna sila za čas trajanja potrebe po njej«. Komentar verjetno ni potreben.

Razpoložljivi produkcijski potencial zaposlenih je že danes ogromen, praktično neizmeren, a je v omenjenem smislu definitivno izrazito podoptimalno izkoriščen. Ugotovitve že omenjene Gallupove študije so glede tega nadvse zgovorne. Kakšen smisel imajo torej lahko vsa nadaljnja vlaganja v novo tehnologijo in v znanje zaposlenih, če bo temu še naprej tako in če nas bo še naprej skrbelo zgolj »kapitalu prijazno poslovno okolje«?

Noben ukrep ekonomske politike, ki temelji na stimuliranju razvoja enega produkcijskega dejavnika in njegovih lastnikov s tem, da jemlje motivacijo drugemu in njegovim lastnikom, torej nima dolgoročne razvojne vloge. Ne nazadnje problem konkretno obravnavanega stroškovnega razbremenjevanja delodajalcev, ki sicer spominja na ekonomsko popolnoma neefektivno prekladanje dodane vrednosti iz enega v drug žep, namreč niti ni toliko v tem, da »ne motivira« istočasno in sorazmerno tudi lastnikov človeškega kapitala, temveč v tem, da le-te celo še dodatno »demotivira« oziroma zmanjšuje njihovo (že obstoječo) motiviranost. Se pravi, da sedanjo raven njihove motivacije, ki že tako ni ravno spodbudna, celo še izrazito poslabšuje, kar pomeni, da gre v bistvu ne zgolj za razvojno »nevtralne«, temveč celo za razvojno izrazito »retrogradne« ukrepe, ki znižujejo, ne pa povečujejo t. i. stopnjo izkoriščenosti gospodarskih potencialov kot enega izmed najpomembnejših meril gospodarske uspešnosti. 

V tej soodvisni ekonomski igri med človeškim in finančnim kapitalom ter njunimi lastniki bo treba torej slej ko prej vendarle začeti graditi predvsem na strategiji »dobim – dobiš«. V njej pa ključno mesto dobiva predvsem vprašanje motivacije tudi lastnikov že razpoložljivega človeškega potenciala/kapitala, ne zgolj potreba po nenehno novih vlaganjih finančnega kapitala (bodisi v nove tehnologije oziroma v fizični kapital bodisi v znanje in veščine zaposlenih kot elementa človeškega kapitala). Brez tega dolgoročno ne bo večje dodane vrednosti in več(jih) dobičkov tudi za lastnike (finančnega) kapitala.

2.

Kot drugo je treba – ravno v zvezi z omenjenim vprašanjem iskanja učinkovitih poti za doseganje višje dodane vrednosti – opozoriti, da tako opevano »nujno« zniževanje stroškov dela in s tem povezano davčno razbremenjevanje delodajalcev sámo po sebi (še) ne ustvarja nobene dodane vrednosti, temveč pomeni zgolj prerazdeljevanje (že) obstoječe. Na račun nižjih stroškov dela ter davkov in prispevkov na splošno se pač ceteris paribus sorazmerno povečajo dobički za lastnike kapitala, ne pa dodana vrednost kot celota, ki pri tem ostaja takšna, kakršna je bila pač ustvarjena. Ali bodo ti »dodatni« dobički tudi dejansko reinvestirani v nadaljnji gospodarski razvoj, pa je seveda drugo vprašanje. Če bodo pod objektivno prisotnim nenehnim hudim pritiskom po realizaciji »pričakovanih (zahtevanih) donosov na kapital« razdeljeni lastnikom, bo prispevek tovrstne stroškovne razbremenitve k večji »konkurenčnosti« enak nič, temveč bo to pomenilo samo še olje na ogenj povečevanju že zdaj katastrofalne ekonomske neenakosti, ki vse bolj postaja (tudi) ekonomski, ne samo socialni, problem št. 1 sedanjega kapitalizma. Če ne bodo razdeljeni in če zato lastniki kapitala, zlasti t. i. portfeljski investitorji ne bodo videli možnosti za realizacijo pričakovanih donosov, pa se utegne po drugi strani zgoditi »beg kapitala«, kar je za podjetja lahko ravno tako usodno. Temu, da je zlasti v pogojih sodobne globalizacije gospodarstva kapital »plaha ptica«, namreč ne gre oporekati. Kdo in kako torej lahko pod temi pritiski, ki se pogosto – pod krinko dviganja konkurenčnosti gospodarstva – v resnici skrivajo za zahtevami po stroškovnem razbremenjevanju podjetij, zagotovi, da bodo morebitni »prihranki« podjetij iz naslova teh razbremenitev res tudi dejansko ekonomsko smiselno in učinkovito uporabljeni v prej omenjenem smislu? Verjetno nihče.

Samo pod tem pogojem pa bi seveda takšno razbremenjevanje morda lahko imelo nek smisel, in še to le kratkoročno ter ob dodatnem pogoju, da bi morali biti pozitivni učinki dodatnih investicij iz tega naslova (npr. v produktivnejšo tehnologijo) potem zares relativno v vsakem primeru večji od škode, ki bo na drugi strani neizogibno nastala zaradi slabše motivacije lastnikov človeškega kapitala ter tudi slabše kakovosti javnih služb (šolstvo, znanost, zdravstvo itd.), ki seveda ne pomenijo zgolj nekakšne »neproduktivne potrošnje«, ampak so prav tako v funkciji učinkovitejšega gospodarstva. V to pa je kar malce težko verjeti.

Kakršenkoli pozitivni prispevek tega ukrepa k »večji konkurenčnosti gospodarstva« je torej močno dvomljiv, zagotovo pa ne samoumeven, kot se to običajno zelo poenostavljeno prikazuje. V javnosti se namreč obravnavani problem »stroškovne konkurenčnosti gospodarstva« s strani njenih zagovornikov seveda prikazuje drugače, navidez precej bolj prepričljivo. In sicer: če ne bomo znižali stroškov dela in socialne države ter s tem povezanih davčnih obremenitev gospodarstva, svojih proizvodov preprosto sploh ne bomo imeli več kam prodajati, ker z našimi cenami nismo konkurenčni. A v bistvu gre samo za drugo plat istega problema. Nobene resne rešitve nimamo za povečanje produktivnosti in s tem dodane vrednosti ob danih cenah proizvodov in storitev, kakršne pač narekuje trg, temveč je vedno vprašanje le, kdo naj se (po načelu »dobim – zgubiš«) odreče »svojemu« – delavci, socialna država ali lastniki kapitala? Skratka vrtimo se v začaranem krogu. Obenem pa se nam dobesedno na pladnju ponujajo ogromne neizkoriščene možnosti predvsem na področju razvoja in učinkovitejše izrabe že obstoječega in razpoložljivega človeškega kapitala.

3.

Kot tretje bi bil čas za spoznanje, da tudi tako opevani (menda edini »rešilni«) tuji kapital, ki naj bi ga privabili z omenjenim stroškovnim razbremenjevanjem, ne prihaja k nam zaradi cenene delovne sile (te lahko pod bistveno ugodnejšimi pogoji dobi dovolj na Kitajskem in v Bangladešu), temveč zaradi relativno visoko kakovostnega človeškega kapitala. Če bomo torej še naprej na zgoraj opisan način sami uničevali svoj razpoložljivi človeški kapital, bomo tudi za tuji kapital vse manj zanimivi, namesto obratno. To, da mu v »dobri veri« sami zbijamo ceno in s tem seveda – iz zgoraj navedenih razlogov – nesporno tudi »kakovost« (ker je dejansko vse bolj demotiviran), je torej lahko sila dvorezen meč. Tuji kapital pri nas obstoječih »pogojev kupoprodaje dela«, se pravi razmerja med ceno in kakovostjo, zagotovo ne bo spreminjal – ne na bolje ne na slabše. Čemu le? Če z njimi ne bo več zadovoljen, bo pač »pobegnil« drugam. S to filozofijo ekonomske politike, si torej prej kot ne tudi v tem pogledu – vsaj na dolgi rok – očitno pljuvamo v lastno skledo. Učinki tovrstnih ukrepov za »privabljanje tujega kapitala« utegnejo biti torej ravno nasprotni od pričakovanih in želenih.

4.

Kot četrto pa bi se kazalo resno vprašati, kam nas takšno iskanje (zgolj stroškovne) konkurenčnosti vodi na dolgi rok in kje, če sploh, je pravzaprav spodnja meja vzdržnosti morebitnega nadaljnjega poslabševanja pogojev dela in dohodkov delavcev ter krčenja socialne države? Če naj bi bila to še naprej edina pot za povečevanje dobičkov, potem te spodnje meje v bistvu ni. Kar zadeva te stroške, namreč na globalnem trgu vsi skupaj tekmujemo s Kitajci in celo Bangladešanci, katerim s »ceno delovne sile« seveda ne moremo biti konkurenčni. Kar zadeva kakovost življenja (večine) ljudi, čemur naj bi ekonomija na splošno v bistvu služila – nas torej čaka pot nazaj proti zgodnjemu kapitalizmu. Ni druge. 

Aktualna obsedenost ekonomske stroke in politike z ustvarjanjem »kapitalu prijaznega poslovnega okolja« – ne samo pri nas, ampak tudi v Evropi in širše v svetu – torej v tem pogledu vodi v nekakšno globalno civilizacijsko razvojno konvergenco. Nerazviti napredujejo, razviti nazadujejo, po »točki srečanja« pa se bo morda spet začelo (skupno) napredovanje. A s precej nižje ravni razvitosti, kot so jo ekonomsko razviti enkrat že dosegli, in seveda le do prve naslednje hude ekonomske krize. Kajti obstoječi kapitalizem je brez dvoma t. i. sistem s pozitivno povratno zanko, ki – brez nenehnih intervencij (ekonomskih injekcij) države – slej ko prej kolapsira. In to se mu zdaj dogaja ob vsaki t. i. ciklični recesiji. Teza neoklasične ekonomske teorije o »normalnosti« ekonomskih ciklov (ekspanzija, upočasnitev, recesija, okrevanje) je seveda čista izmišljotina in popoln nesmisel. Po splošni teoriji sistemov noben t. i. viabilen – bodisi družbeni bodisi tehnični – sistem ne deluje malo nazaj in malo naprej, ampak bi moral biti sposoben permanentno delovati skladno s svojimi cilji brez nenehnih takšnih ali drugačnih zunanjih intervencij.

3. Nujna alternativna paradigma kapitalizma – ekonomska demokracija

Če sintetiziramo ugotovitve gornje analize, se seveda razmeroma hitro pokažejo tudi zelo jasni obrisi tako potrebnih sprememb »temeljev« obstoječega kot tudi vsaj grobe zasnove novega in z vidika želenega trajnostnega razvoja družbe perspektivnejšega družbenoekonomskega sistema. Ali povedano drugače: izrišejo se okviri nujne »(pre)nove družbene pogodbe«.

Če smo ugotovili, da ključni »problem« obstoječega kapitalizma nista ne zasebna lastnina ne tržni sistem na splošno, ampak mezdni (tj. navaden kupoprodajni oz. tržnomenjalni) odnos med delom in kapitalom kot dvema ekonomsko sicer povsem enakovrednima produkcijskima dejavnikoma, potem je jasno, da morajo biti predmet temeljite prenove zgolj tiste sistemske institucije, ki ta odnos dejansko tudi neposredno determinirajo in (s pomočjo veljavnega prava) vzdržujejo. To pa so obstoječe institucije kapitala, kapitalističnega podjetja, (kvazi)trga dela ter izključno »kapitalskega« korporacijskega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti. Nujne sistemske spremembe so torej:

  • bistvena razširitev instituta kapitala z institucionalno vključitvijo in povsem enakopravno sistemsko obravnavo tudi intelektualnega (človeškega in strukturnega) kapitala, kar bi seveda zahtevalo predhodno izpopolnitev t. i. računovodstva človeških virov, ki je za zdaj, kot rečeno, še v povojih;
  • uveljavitev nove, t. i. partnerske koncepcije podjetja kot »/enako/pravne skupnosti finančnega in človeškega kapitala ter njunih lastnikov«, in sicer prek vključitve tudi človeškega kapitala v bilance, posledično pa tudi
  • uveljavitev t. i. asociativne koncepcije medsebojnegadelovnega razmerja in s tem povezana ukinitev »kvazitrga dela« kot neposrednega regulatorja produkcijskih in delitvenih odnosov ter
  • uveljavitev povsem enakopravnega korporacijskega soupravljanja lastnikov obeh vrst kapitala in njihove soudeležbe na poslovnih rezultatih v sorazmerju z njihovimi dejanskimi prispevki k produktu, to je neke vrste »totalnega sopodjetništva«.

 Prav nič od tega seveda ni zgolj utopija, ampak gre za dolgoročno povsem realno izvedljive in v objektivnih družbenoekonomskih okoliščinah 21. stoletja tudi bolj ali manj samoumevne spremembe s ciljem popolne pravno-sistemske izenačitve položaja in pravic lastnikov finančnega in človeškega kapitala podjetij oziroma uveljavitve t. i. ekonomske demokracije kot popolnoma nove paradigme kapitalizma. In to takšne, ki seveda nima popolnoma nobene zveze z marksizmom, ampak predstavlja strogo »tržno« alternativo obstoječemu mezdnemu kapitalizmu. Kakšni naj bi bili njeni utemeljeno pričakovani samodejni pozitivni ekonomski, socialni in družbeno-povezovalni učinki (v primerjavi z obstoječo »mezdno«) pa verjetno niti ne kaže posebej razlagati.

Ker te sistemske spremembe seveda niso izvedljive čez noč, pa je zelo bistvenega pomena, da zametke tovrstne ekonomske demokracije začnemo čim bolj intenzivno razvijati že v okviru obstoječega kapitalizma, in sicer prek razvoja različnih oblik t. i. sodobne (upravljalske in finančne) participacije zaposlenih, kot so:

  • relevantno, ne zgolj nekakšno marginalno, delavsko soupravljanje,
  • obvezna, ne zgolj nekakšna »prostovoljna«, udeležba delavcev pri dobičku in
  • širše, ne samo menedžersko, notranje lastništvo zaposlenih oziroma delavsko delničarstvo,

ki znanstveno dokazano že zdaj prinašajo pomembne pozitivneučinke na poslovno uspešnost podjetij. In sicer prav zato, ker že pomenijo postopno in vsaj delno preseganje klasičnega »mezdnega položaja delovne sile«, ki izrazito motivacijsko učinkuje na »človeški kapital«. S to, t. i. prvo fazo razvoja ekonomske demokracije ne kaže več niti najmanj odlašati, ker verjetno že v tem trenutku, perspektivno pa zagotovo, pomeni edino realno pot k doseganju večje konkurenčnosti in ustvarjanju višje dodane vrednosti v sodobnih pogojih gospodarjenja na globalnem trgu. In to pot, ki je sicer popolnoma »brezplačna« in ne zahteva prav nobenih materialnih žrtev s strani kogarkoli. Zgolj nenehno in povsem brezplodno prizadevanje za ustvarjanje nekakšnega »prijaznega poslovnega okolja za (finančni) kapital« pa zanesljivo ne vodi več nikamor naprej.

Prav te ugotovitve teoretično izrazito podpirajo takojšnjo uvedbo obvezne udeležbe delavcev pri dobičku in omenjenega zares »relevantnega« delavskega soupravljanja, ne čakajoč na t. i. drugo fazo razvoja ekonomske demokracije. Ob temeljito argumentiranih ugotovitvah, da s pojavom in hitro naraščajočim pomenom človeškega kapitala nimajo več popolnoma nobene realne ekonomske podlage ne obstoječa koncepcija lastništva podjetij ne veljavni sistem korporacijskega upravljanja in razdelitve novoustvarjene vrednosti, je seveda kakršenkoli drugačen zaključek pravzaprav tudi nemogoč. Če k temu dodamo še omenjene (že dolgo znane in v strokovnih in znanstvenih krogih bolj ali manj nesporne) ugotovitve o pozitivnih učinkih visoko razvite upravljalske in finančne participacije zaposlenih na poslovno uspešnost podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja, pa je kakršnokoli odlašanje v tem pogledu teoretično in praktično sploh povsem nerazumljivo in težko s čimerkoli opravičljivo. Uvajanje obvezne udeležbe delavcev pri dobičku in »relevantnega« korporacijskega soupravljanja že znotraj obstoječega družbenoekonomskega sistema je torej že v danem trenutku ne samo priporočljiv ekonomski ukrep, temveč praktično že kar ekonomski imperativ. Od tod do tudi (v tej razpravi predlaganih) sistemskih sprememb, ki bi pomenile dokončen prehod iz mezdnega kapitalizma v »pravo« ekonomsko demokracijo, pa je potem samo še en (logičen) korak in zgolj še vprašanje časa.

Morda torej teoretično obsežno argumentirana ključna ugotovitev te razprave, da brez načrtne nadaljnje širitve vseh elementov ekonomske demokracije v družbenoekonomskem sistemu na daljši rok realno ni več pričakovati ne samo nobenega socialnega, temveč tudi ne želenega hitrejšega ekonomskega razvoja družbe, vendarle ne bo naletela na povsem gluha ušesa.

***

Theory of Economic Democracy as the New System Paradigm of Capitalism

The basic premises of the debate and a summary of the main findings

1. The long-term unsustainability of the existing model of capitalism

Numerous prominent theorists of social sciences have come to a nearly unanimous conclusion regarding the topical financial, economic and social crisis that embraced practically entire developed world in post 2008, and in many ways resembles the so called Great Depression from the '30s of the former century; namely that the crisis managed to undermine the faith in absolute superiority of the existing model of capitalism as the most promising socio-economic system. It is becoming increasingly evident that capitalism in the aftermath of this crisis will, or better should, never go back to what it was before, as it simply cannot continue from the very point where it ran aground this time. »It was not only Communism that failed, also Capitalism is failing,« says Ichak Adizes (2011). And it seems that as far as the present model of capitalism is concerned, we can entirely agree with this claim. It is therefore more and more obvious that the needed long-term changes that would lead to the desired economically more efficient and socially more just and cohesive society will not be possible with technical or cosmetic corrections of the existing model of capitalism alone, and that deeper structural interventions in the very foundations of the present socio-economic system will be required. A radically new systemic paradigm (model, sample) of capitalism, or even an entirely new socio-economic system that will no longer be capitalism, will be needed. “We have to solve the crisis of capitalism as a system, and not only its manifestation, namely financial and economic crisis.” (Merhar, 2013) “It is a fact that cosmetic corrections of capitalism have completely failed, and the present situation requires a political and economic reinvention”. (Ličer, 2013:5) “Numerous analyses of unsustainable situation of the present economic model of capitalism, its dominant role in generating material inequality, and its contribution to the continuous abuse and encroachment of human and workers’ rights, have lately managed to create a strong argumentative basis for the critique of the existing system, which presents a quality platform for the articulation of possible alternatives. The increased awareness that the problem related to the present model is not of technical nature, which supposedly caused the presumably successful model (capitalism) by the fault of malicious individuals to come to the undesired consequences (the initiators of »rampant capitalism« phraseology and similar), is particularly encouraging as it makes it clear that we are facing, instead, a deep structural problem of the system that cannot but generate inequalities and lead to the socio-economic collapse of the society.” (Jeras, 2012:12, text in bold by the author M. G.)

This crisis has namely revealed – besides the previously known – also other numerous systemic weaknesses of the present model of capitalism, which may have not drawn our attention so far, because of the continuous imposition of comparison between the present model of capitalism on the one side, and socialism, as its only alternative, on the other. It has become ever more obvious that this/such capitalism has already consumed most of its inner energy and potential, and that as the socio-economic system it will not be able to cope with the law of entropy or continue to successfully and in longer term provide the expected outcomes in the present economic conditions, without undergoing a substantial reconstruction. It will not be able to provide the healthy economic growth, nor increase the general social welfare. A growing number of scientists have expressed serious doubt about this; e.g. Robert Gordon (Kranjec, 2012:7) in his article in the National Bureau of Economic Research claims: “the increase in productivity through three industrial revolutions in the developed states has already been exhausted, and it is not likely that they will continue to grow”. Dani Rodrik (2012) in his article “No more growth miracles” observes that: “fast growth in individual states during the next ten years will become more an exception than a rule”, while Dušan Plut (2012) in the article “Sustainable economic growth, an environmentally efficient response to crisis?” refers to the ideas of some other authors and warns: “Decades of income-successful capitalist developmental model of sustainable economic growth has been exhausted on multiple levels, and has, among other, exceeded the planetary potential of our environment for more than a third. This was globally followed by the financial and economic crisis with its devastating potential. The economist Vendramin (2010, 2011) states that economic crises have started to appear ever more frequently, social turmoil has increased in intensity, and the functioning of the planetary ecosystem has been threatened. Half a millennium old capitalist system has started to lose ground and what we need are substantial reforms. However, our governments and traditional political parties seem to be trapped in the loop of sustainable economic growth, and consequently the entropy loop. More than seven billion people will require other, different solutions to the present crisis”.

It is hard to agree with the position on the actual crisis presented by our distinguished philosopher, Slavoj Žižek, at least as far as strictly economic aspect is concerned (2013: 4): “As for the economic crisis, my first reaction is: What kind of crisis? Just take a look at the BRICS states, Poland, South Korea, Singapore, Peru, and even some sub-Saharan African states are making progress. Loss has been registered in the EU and partly in the USA. This is proven by the fact that Portuguese flee to Mozambique and Angola, former Portuguese colonies, but this time not as colonizers. What if our local crisis is thus only a local problem in the context of general progress?” If we disregard the environmental aspect, there is no doubt that the entire economically developed world has been faced with economic crisis, albeit not yet necessarily with a recession or even depression, and there are no bright prospects regarding the continuation of economic growth. And if the economically developed world economically stagnates or is even in regression, this is in itself quite a reliable sign of a complete exhaustion of the present socio-economic system.

Vitality or viability and economic and social prospects of any socio-economic system cannot be judged by the states that are still striving to catch up with the present top-ranking countries that have achieved the peak of development of this system. With regards to this we can in principle agree with Marx who says (in Klarič, 2011: 20): “Industrially more developed country only portrays to a less developed country the picture of its own future”. And if there are no more adequate prospects for the most developed today, the same system will not be able to conjure them up in the long term even for the countries that are at the moment still in the process of development. The BRICS states and others, mentioned by Žižek, namely share the same model of capitalism with the USA, Europe and Japan, except that within this model, in contrast to the “developed”, they have not yet exhausted all the options for economic development and growth, in particular not the ones based on the exploitation of cheap labor force. When they shall, they will find themselves precisely where the developed states are today, namely faced with the question of selecting the right kind of systemic changes to prevent further economic stagnation or even regression and provide economically, environmentally and socially “healthy” and sustainable growth.

This is not a crisis of inefficiency on the side of supply (production), as noted by Damijan (2014: 9), which is hyper-efficient in the globalized version of capitalism, but rather a crisis of demand, which results from inadequate distribution of management profits in developed countries. To be more specific, “since workers in developed countries get insufficient share of profit, demand is also highly unstable”. And according to the mentioned author, the academic economists recognized this fundamental fact in November 2013 at the conference of International Monetary Fund, when Larry Summers, the leading economic adviser of President Obama warned of the forthcoming long period of low economic growth and secular stagnation. Financial balloons, with unsustainable borrowings for investments and current spending, were obviously needed in order to so far enable any kind of growth of economy due to a very low demand. Then suddenly all the pieces started to come together, as Damijan says. Suddenly we realized that developed countries fell back to where they were in 1929. Numerous research analyses, exposing the growing imbalances in economy, started to draw our attention; such as that developed countries moved the majority of their production to the east by using the much-vaunted processes of “outsourcing”, which resulted in the following: First, the redirection of financial flows back to developed countries as a consequence of export surplus of Asian states, which consequently led to the flood of cheap money and financial balloons. And second that globalization hollowed not only industrial production, but also impoverished the middle class. We started to pay attention to the analyses that exposed the systematic decrease of ordinary (earned) income in relation to the capital income, which happened in the last three decades. Damijan believes that the hottest book of the year “Capital in the 21st Century” by Thomas Piketty added the final touch by saying that capitalism always found itself in troubled waters of crises and social unrest, when the share of capital income increased too much, or when the share of capital income surpassed the rate of BDP growth. The question of increased inequality has thus become the key issue of further development.

Robert J. Shiller, the 2013 Nobel Prize Laureate for Economy joins the academic circles of economists in realizing that economic inequality represents a fundamental problem, which is produced by the mechanisms that the existing capitalism puts in action (2014: 5). He refers to the aforementioned book by Thomas Piketty and expresses his admiration for the book and the author who “effectively drew attention to the problem of growing inequality”, albeit the book fails to offer a compelling solution. According to Shiller Piketty has described “the catastrophe – a return to such inequalities as have not been seen since the end of the 19th and the beginning of the 20th Century”. Due to such development of events a relatively restricted minority has accumulated immense riches – mostly not on the basis of their merits, intelligence, and work, but mainly because the basic economic forces redistribute the incomes disproportionately.

The debate about which states have been more or less subjected to the present crisis seems futile and might give rise to quite incorrect conclusions. We can talk about a general developmental crisis of the existing model of “wage” capitalism, and yet there has been no other, not in theory, and even less in practice, model of capitalism for now. As Riccardo Bellofiore rightly points out (Vidmajer, 2013: 5), “capitalism is in a continuous transformation and is never the same”, however, this is not true for its essence, which has remained the same since its origin. And this is nothing but wage (exchange, purchase – sale) relationship between work and capital, which is not necessarily an imperative of capitalist socio-economic system in general; however, it is a characteristic of the existing model of capitalism. Only a change of this relationship, which represents the basic “systemic” generator of the above-mentioned problem of inequality, could thus imply a truly new paradigm of capitalism, which is actually the core of the present debate. There is no point in looking for the culprit of deviant performance of existing capitalism in some kind of »basic economic forces« (generally conceived as private ownership of the means of production and the market), which are supposed to “redistribute incomes” by themselves and independent from the institutional structure of socio-economic system that defines final results of the functioning of market economy. The market itself is completely neutral in terms of redistribution of incomes and carries it out on the basis of respective »social contract«. Different institutional relations between labour and capital would automatically imply a completely different “market” distribution of incomes.

2. The worrying lack of ideas related to potential systemic alternatives

What is most worrying about the present situation is the general lack of ideas or answers to the question how, and with what kind of deeper changes of socio-economic system can we get out of this complex situation, and what are – except for socialism, which has already and probably for ever missed its chance in practice – the possible systemic alternatives to the existing capitalism. The Nobel prize winner for economy, Michael Spence, noted (2012 a: 5): “Despite the obvious fear that something seems to be seriously wrong, there is not much hope that radical changes will be introduced shortly.” Similar is the thinking of our renowned philosopher, Slavoj Žižek, who spoke at the Bled Forum on Europe and has been partly summarized by the magazine Reporter in the article “The end of Capitalism” (March, 2009): “I am concerned that Europe has not yet discovered its model and we are stuck with the American liberal capitalism and the capitalism with Asian values,” said Žižek, adding he would rather not live in the world where these were the only two options. He is convinced that the alternative must come from Europe. “We are approaching the apocalyptic final point, and liberal capitalism cannot endure,” pointed out Žižek and predicted at the most another 20 years of the mentioned system, followed by the authoritarian model or something new.

Yes, there is no doubt that something is seriously wrong with the world capitalist socio-economic regime, and it is evident that radical changes will be needed not only in its financial sector, which was the cradle of the present crisis. An even more difficult question remains open – which and what kinds of radical changes are needed. There are not many ideas at present that would promise something really radical; however, it would be wise to follow what Stephen B. Young has said (Bulc, 2012: 41): “Do not resort to today’s politicians, academics, investors or managers in search of answers to the present crisis of capitalism. Speak out yourselves and reward all others that dare to think originally.” In other words: for obvious reasons it is surely not to be expected of the current scientific, political and economic elites of the established socio-economic system to provide useful ideas for a radical change of this very system. Quite the opposite and particularly so because of the fact that their prevailing ideology in the last few decades seems to have become the so-called neoliberalism.

When the already mentioned author Jeras (2012: 23) enumerates some of the well known fundamental assumptions for the realization of the goal of our civilization, namely to build an equal, democratic, solidaristic, and humane society, he concludes with an insightful observation: “Even if the today’s political and economic elite found such ideas as radical, it would be hard not to add that from a strictly logical point of view there cannot be anything more radical than the present disbalance in the shared power and wealth, along with absolutely irrational and socially, as well as economically, unsustainable models that produce, create, maintain and continuously increase such disbalance. Development of alternative solutions is neither fast nor easy; however, with each day passed it is becoming clearer where the starting point should be.”

Conditions have become much more radical and we should thus avoid the a priori fear of more radical ideas for the required (and possibly still evolutionary, not revolutionary) changes of the established socio-economic system. Only with technical or cosmetic corrections of the system the required and long-term improvement will not be possible.

However, the relevant “developmental” recipes in today’s reality are still dictated exclusively by the old and powerful elites, who – in the defense of their privileges – consciously close down the area for a potential spread of any kind of “heretic” ideas. The latter, in particular the leftist, reformist debates, are simply kept out of the public space, as stated by Močnik (2012: 12), by party establishment and by mass media. This, according to Močnik, can be explained with the ideological fight between the ruling classes, who “by the institutional logic and in disregard of the good intentions of individuals, censor the ideas that could bring changes.” It is quite frightening to read how the actual, mostly neoliberally oriented European establishment envisages our way out of the crisis (Žerjavič, 2012: 7): »The President of the European Commission, Jose' Manuel Barroso started to speak about political and social limits to austerity measures on the one side; however, on the other side he still persists on them content-wise. The greatest progress can be seen in the logic that points to low competitiveness and not to high public debt as the main culprit of the EU's jeopardized position. The recipe has become like a mantra: substantial structural reforms, from liberalization of labor market to the adjustment of social systems, are a precondition for the success of Europe in the globalized battle.« To put it differently; this recipe simply implies getting involved in a competitive battle with the undeveloped or the developing states, in particular the BRIC states. Instead of reconstructing the existing model of capitalism and thus enabling the release of a huge and untapped production potential, hidden in the so called human capital as the main competitive advantage of companies in the era of knowledge, the recipe prescribes a battle with their own weapons, namely the cheap »labor force« devoid of rights. The drastic reduction or erosion of already achieved workers' rights and the welfare state, and a recreation of as much as possible »capital friendly business environment« at the expense of a renewed relative deterioration of socio-economic position and rights of workers as the holders of labor, should thus represent the only way for the re-establishment of »competitiveness« of developed capitalistic states, and the only way out of the present crisis of developed capitalism. If it is our goal to preserve the existing socio-economic system (together with its elites) substantially unchanged, then there probably is no – at least in the short term perspective – other way out of the crisis. However, what kind of long-term »development vision« is really hiding behind the so-called structural reforms, which are not really such, as they fail to affect the underlying structure of the existing socio-economic system? In the long term this leads only backwards towards the early capitalism of the 19th Century, namely to the retrograde development of civilization, instead of forward, in the direction of an economically more efficient, and socially more just and cohesive society. Neoliberalism is thus the proper term for describing the gist of this ideology, which is currently undergoing its first serious practical test in Europe, namely in Greece. Its final consequences, based on the case of Greece are vividly described by Videmšek (2013: 7) as »...the neoliberal monster is rapidly turning Greece into an area of cheap labor force, where the remains of the welfare state together with any kind of rights are disappearing at record speed.« He also adds that the hourly wage is approaching the one in Romania or Bulgaria, and intellectual work is worth almost nothing, as the only demand seems to be for »manual tasks«. People, including the pensioners, are looking for any kind of work. Videmšek concludes with a thought by the Greek lawyer and activist, Katarina Kanipulu, who fully understands the repeatedly manifested satisfaction of international financial markets and European institutions, whose advice for increasing the competitiveness has been faithfully followed by Greece and its politics: »Now the conditions for a »competitive and efficient economy« have been created here, soon also the rest of the European South will follow.«

However, the present establishment, and not only the European one, does not seem to have any other alternative »developmental« idea, and we cannot expect any, as they are not in its interest. The perspective of humanity is thus lying in some kind of global developmental convergence of the world. The present Asian and Latin American »early« models of capitalism should therefore develop progressively, while the already »developed« European and American retrogradely. And where to go after the point of encounter? Once again down the road that has already been taken by the developed model of capitalism, and experience once again the presumably hopeless crisis of the system that the developed capitalism is going through today?

The mentioned lack of ideas that we have witnessed till now therefore cannot be seen as a surprise. “The loudest message of neoliberalism is that there is no alternative to the “status quo”, and that humanity has already reached its highest point of evolution. The perception that there is no alternative to the “status quo”, in this era of technological improvements of human life, is more unbelievable than ever before. It is true that the vision of a live, free and humane post-capitalist regime seems like utopia, and that it is not yet clear how to implement it; however, every progress that has been accomplished in history, from the end of slavery, to the implementation of democracy, and to the end of formal colonialism was, at a certain point, confronted with the challenge of impossible, since that (whichever the progress in question) had never been accomplished before.” (McChesney: 1999)

Whether or not the socio-economic regime will follow the socio-economic reality is not a question we should address, since history teaches us that the regime – sooner or later – has to adjust to the reality, be that with evolutionary or revolutionary means, if it is not to dissolve or disintegrate. “The economist Samir Amin has long ago set the theory that social systems end either in revolution, or in dissolution. Feudal systems have ended in revolution, while the Roman Empire ended in dissolution; Amin predicts this would also happen to capitalism.” (Močnik, 2012:11) I myself believe in the possibility of evolutionary transition from one socio-economic system to another, which would definitely take more time, demand a clearer developmental vision, and a conscious channeling of social change into a gradual reconstruction of the foundations of the existing system.

3. The key directions of alternative searches in this debate

 Before proceeding with the scrutiny of actual socio-economic system and the thinking about possible directions of its radical reconstruction, let me emphasize the importance of the word “existing” in the phrase “existing capitalism”, which has been so far strictly employed in the introductory part of the present debate. In contrast to the prevailing and topical theory on social sciences, which has got – intentionally or unintentionally – stuck on the position that the only theoretically possible system alternative to the capitalism lies in one or another form of socialism, and has therefore ceased to study other possible alternatives for a thorough reform of capitalism, the present debate is going in a completely opposite direction. Namely in the direction of research and the development of an utterly new system paradigm of capitalism, fundamentally (in basic principles, koncepts and institutions not only in technical modalities) different from the existing one, which has none of the key elements pertaining to socialism, such as state or public property of production means and planned or consensus economy. In other words, we are interested in a possible “market” alternative to the present socio-economic system, which is by no means connected with the Marxist criticism of capitalism.

The object of critique in this debate is thus not capitalism in general, but instead:

  • the “existing” capitalism (in all of its versions known until today), that could be also called “wage capitalism”, due to its fundamental and essential feature, namely the so-called wage relationship between the owners of work and capital, and
  • its basic institution, which could rely on (without any damage caused to the efficient functioning of the systems of private equity and market economy) substantially different foundations, consequently leading to a completely different, new socio-economic system.

This system would encompass the basic “rules of the game” intrinsic to capitalism (the so-called private property and market characteristics of economy), while having a completely new “institutional structure”, namely the new or substantially renewed concept of fundamental institutions or the so-called structural elements/components of the system, such as:

  • capital
  • capitalist company
  • (quasi) labour market and wage (quasi market) employment relationship
  • a valid (and economically extremely unfair) model of product distribution between the owners of work and the owners of capital etc.,

since various structures can be differently modified, according to the general system theory, in order to serve the same function or objective (1). It is right at the centre of its present institutional structure, which forms the basic construction of internal mechanism (the »motor«) of its operation, and not in the present »rules of the game« that drive and direct the functioning of this mechanism, where the more or less systemic contradictions of the present capitalism, which represent the immanent cause and permanent catalyst of economic crises, are hidden. It is thus necessary to deal with the delusion that there are, besides private property and market system, which are – except in the segment of highly disputable »(quasi) labour market«, which will be tackled separately and in greater detail further on – hardly contested by anyone today, a prióri self-evident and untouchable also all of the already mentioned (other) (2) systemic institutions of capitalism that had been created in the 18th Century or even earlier, namely in an entirely different socio-economic reality from the one today. But only by changing these it will become possible to truly change the entire mechanism and effects of its operation, and thus the very nature and essence, and not just the form or »the face« of the existing capitalism. Only then it is (will be) possible to speak about the new »systemic« paradigm of capitalism, which is (will be) however still in every respect entirely compatible with private property and market system of economy, as the new and already mentioned mechanism (motor) of the system continues to be powered by the functioning of the market.

If I borrow a metaphor from »technical systems« and say that any kind of engine or motor will remain the same unless we change and transform its constituent parts and connections between them, regardless of the fuel we use. Only through these changes will we obtain a new engine with different characteristics, features, and effects (e.g. in terms of performance, number of revolutions per time unit, fuel consumption etc.). If we change only its exterior, by for example applying a fresh coat of paint, the engine will not operate any differently than before, only its external appearance will be different and perhaps more appealing. In the case that the existing engine, even though technically impeccable, somehow fails to achieve the desired effects of its operation, and it is likewise not possible to build a new engine using a different type of fuel, we have to tackle its internal mechanism of operation or its mechanical construction, instead of opting just for a new coat of paint or external transformation.

As lessons from general systemic theory teach us, it is similar with the operation of social systems. Thus if we substantially change the aforementioned basic institutions, namely the construction components of its internal mechanism of operation (i.e. the engine construction), in the present socio-economic system that operates on market drive, which is still the most efficient driving force and catalyst of such systems, we get a basically new socio-economic system that is substantially different in operation and effects, even though powered by the same source. Only slight technical and cosmetic corrections, such as changes of tax, fiscal, and monetary system or a potential expansion/shrinkage of the so called welfare state do not interfere with the very essence, nature and mode of operation of the existing socio-economic system and its general effects, but can only give it a slightly changed, more or less liberal or social-market related external appearance, and thus a more or less »humane face«, while there are only minor and systemically irrelevant concrete consequences in economic and social effects of the system operation as a whole.

The endeavors of social sciences theory undertaken so far and aiming to a thorough reconstruction of the existing capitalism have mostly been directed either towards the already mentioned technical and cosmetic corrections on the one side, or towards a change of the basic »rules of the game« (abolition of private property and the functioning of market rules, and consequent introduction of socialism) on the other. However, hardly anyone interferes with the very construction and composition of the system's engine, and thus with its existing basic institutional structure. As if the system’s aforementioned basic institutions were optimal for all times and for all (rapidly changing) socio-economic circumstances. Under the circumstances of objective socio-economic reality of today, which will be dealt with in greater detail further on, there are surely no grounds for such thinking.

4. How to change the “nature” of capitalism

Let me at the very beginning address one of the fundamental statements that are justified in the present debate and will be frequently emphasized in the following pages, namely: from the historical perspective neither private ownership of the means of production nor the market economy pertain only to capitalism and are thus not its intrinsic elements or inventions, but have rather existed – in parallel with trading economy or within its framework – at least since the invention of coined or minted money (namely in the late period of slavery as well as in the feudal era), which implies they could not be the essence of capitalism, compared to other, previous socio-economic systems in the history of human civilization.

Private ownership of land and the means of production has existed since the disintegration of prehistoric communities, while market economy, which was slowly expanding and started to substitute natural system of economy, existed already at the time of invention of coined money, namely at least 2400 years before the birth of capitalism in the present sense of the term (3).

The essence of the existing capitalism is the prevalent and – compared to slave labor economy, feudalism, and socialism – specific mode of production, which is manifested through wage (market-exchange, sales-purchase) relationship between the owners of work and capital that determines also the specific “exploitative” nature of the existing capitalism. Against all economic logic, wage capitalism (based on previous personal liberation of workers/and country/from the chains of feudalism) artificially managed to place market relationship already in the phase of production, namely among "the producers", and not only between producers and consumers, in the phase of exchange, where it actually belongs.” And this is the whole secret about the specifics of socio-economic relations of wage capitalism in comparison to others, earlier socio-economic systems. With other words: this is a substantially different system of exploitation of work owners by the owners of the means of production, which was made possible only through the implementation of the so called labor market in the previous market system. And this, namely the wage employment relationship (besides the introduction of economically more advanced industrial and entrepreneurial mode of production, based on the accumulated capital as the factor of production and no longer only the earth as a natural resource), and not maybe the private ownership of the means of production and/or market system in general, is actually the only true “invention” of the existing capitalism, when compared with socio-economic relations in slave labor economy or feudalism. The emphasis is placed, as already mentioned, on the word “existing” (capitalism).

However, after over two hundred years of its existence, the invention that had initially triggered and speeded up the socio-economic development of human civilization became economically exhausted. Even more – today it represents the main brake and insurmountable obstacle to further economic and social progress. In today’s post-industrial era and society of knowledge it has even started to repress a necessarily faster development of the most important productive architect of present and future, namely the human capital (knowledge and abilities, creativity, work motivation and organizational affiliation of the employees). The present crisis of capitalism is thus mostly the crisis of wage-capitalist mode of production. To speak of it as of economically optimal mode of production without competition and with no alternative, is an obvious nonsense. Adequate alternatives definitely exist, since the very essence of capitalism is generally the entrepreneurial mode of production, which is not necessarily conditional upon the mentioned wage relationship between work and capital. Company or business can (and in present conditions of management should) be conceived differently also in capitalism, namely not on the wage relationship between work and capital. Wage capitalism is thus not the only possible paradigm of capitalism; the concept “wage-capitalistic mode of production” can thus by no means represent a simple synonym for capitalism in general, or for the capitalist (i.e. business) mode of production, as can be found in economic literature today.

It is important to stress that there is not a single founded professional argument in support of the idea that work, as the basic factor of production in market economy must and should be treated as market commodity, or better, work is not the object of “purchase” and has no directly set market price (4). Not least important is the fact that also equity capital, as second among basic production factors in this system, does not belong to market goods and does not have its direct market price. Why should then work, which is in a mutually dependent, and not market-exchange relationship with the capital, have it?

Also, it is not (anymore) clear why today the term (financial) capital, together with its owners, seems to be automatically equated with the term “company or businessman” (which of course is far from contemporary socio-economic reality), while the term work or labor force seems to be equated with the term “market commodity”, which the businessman purchases (just like the machines and objects of work) to accomplish his own economic goals. Is there any kind of economic logic in this, if the so-called basic factors of production should in theory and in practice be equal to each other? Therefore, they should be systemically equal and interdependent as well, which is the only possible logic, since they cannot create any new value without mutually depending on each other. The only exception is work, as the only subjectively creative maker of production, which can, in particular in the intellectual area and entirely on its own, create important products. Why then should we sell to each other, in particular work to the capital, at the market price? This is very likely at the same time the basic “trap” and the proof of deviation of the existing socio-economic system.

Already on the basis of this illogical claim it is possible to reasonably infer that there must be something systemically wrong with “wage” capitalism already in its foundation. The big question is, whether the thesis that we can only speak about market economy: «when all production factors, products, and services become market commodities«, as claimed by Senjur (in Petrovič, 2004: 4), actually holds. If we follow this logic of reasoning, there will be no market economy for as long as equity capital does not become a market commodity. We can also add that already at present one of the basic factors of production, namely work, is and has been falsely treated as a market commodity. In reality neither work, nor the equity capital can be market commodities, since only the product of their reciprocal cooperation in the process of production can become a market commodity.

In order to change the essence and the nature of the existing (wage) capitalism, a change of the mentioned relationship or of specific institutions that support, enable and reproduce it, is needed; and not a change of private property and market system in general (with the exception of the aforementioned “quasi labor” market), which are not responsible for the deviation of the system. Here is more or less the entire “science”, when speaking about the needed radical reform of the existing capitalism. If we manage to reform the wage employment relationship, we have automatically radically reformed also the existing production and distribution relationships in the process of social reproduction, and with it the existing socio-economic system as a whole. For this purpose, the system status of production creators should be absolutely equal to the status of their owners, and above all, work should start to be treated as a form of capital, namely the so-called human capital. Just like equity capital, also work cannot be treated as market goods or commodities, and its owners not like vendors on the (quasi) labor market, quite opposite, they can only be treated as equal co-entrepreneurs to the owners of financial equity capital. More on this will be said in the chapters that follow.

We can reasonably speak of “improper” or quasi labor market and quasi employment relationship for four reasons, which will be briefly defined at this point. The first is of philosophical nature, while the remaining are of entirely practical nature, namely:

1) Labor force is inherently connected with human being, and people cannot and should not be the object of purchase contracts;
2) Actual relations between production factors in the phase of production are by its nature not of “exchange”, but of “mutual dependence” (why then should they be treated as exchange in the phase of product distribution?);
3) Employees do not enter or take part in the exchange in “labor market” on the voluntary basis and also not freely;
4) Exchange is not equivalent, since wage, as the market price of the labor force, cannot be equivalent to the actual contribution of work to the final product, because market with its mechanisms of offer and demand is not able to directly determine the actual value of internal contribution of work and capital to the common product.

The “labor market” thus fails to meet any of the basic requirements for the “real” market (i.e. the admissibility of the object, freedom and the equivalence of exchange), and could be therefore, without any harm for the functioning of market economy, at anytime completely abolished and replaced with other mechanisms for the regulation of production and distribution relations between the owners of work and the (equity) capital of companies. Under the condition that wage / salary would not be the definite measure for the value of work, but some kind of advance payment on participation in profit, this market could be maintained in its epistemic and allocative role, namely as some kind of a “mediator” in forming associative employment relations between the owners of work and capital as completely equal economic operators, who are not in the relationship of superiority or inferiority in the process of production, and are equally represented in the sharing of jointly created product, recognized by the market.

5. Concrete alternatives to the existing system institutions

More adequate alternatives to the above listed existing institutional structure of capitalism definitely exist and will be presented, analyzed and substantiated in detail in the present debate. Let me first enumerate some of them, in particular:

  • Significant extension of the institute of capital to include and equally treat the so-called phenomenon of human capital, namely the knowledge, creative potential, work motivation and the employees’ sense of affiliation to the organization (instead of the present “labor force” or work as one of the basic factors of production), which would naturally require the implementation and improvement of the so-called intellectual capital accounting, which is still in its early stage;
  • Affirmation of new, so called partnership concept of company as community based on equality of equity (financial) capital and human capital and their owners (as opposed to the present conception of a capitalistic company as “legally personified / financial / capital”), namely through equal inclusion of human capital in balance sheet and the consequent implementation of a specific form of “joint ownership” of material and non-material capital of companies on this basis;
  • The abolition of “quasi labor market” among the buyers and sellers of labor force, namely the employers and employees, and the substitution of the existing wage or market-exchange conception with the so-called associative conception of production or employment relationship between work (human capital) and (financial) capital and their owners.
  • The consequent introduction of equality into corporate co-management, and the model of economically fair and stimulating distribution of business results among the owners of financial and human capital, in proportion to their actual contribution to the newly created value (instead of the so-called classical, equity conception of management and profit sharing) as a precondition for increased economic efficiency and social justice of socio-economic development.

One does not need to have particularly vivid imagination to envisage the radical changes in the nature and the mode of operation, but also in concrete economic and social effects or consequences of socio-economic system, which would result from such profound corrections of institutional structure that are, however, not utopian, but feasible (based on the principle of evolution) and realistic. It is quite obvious that such a system would not resemble even by far the existing “wage” capitalism that we know today. The only points in common would remain exclusively

  • the private ownership of the means of production,
  • and the market economy, liberated from the mentioned and widely contested “quasi labor market”,

which would define the basic “rules of the game”, namely the functioning of socio-economic system and which are in itself in no way contested or controversial.

6. The basic thesis

The basic thesis that I am defending in this debate is thus: for the required and thorough reconstruction of the existing – economically and socially exhausted – capitalism, we do not have to interfere with private property and market economy and introduce socialism (which has been clearly rejected by practice, the highest arbitrator, as a utopian developmental model of production forces), but instead freshly conceive or restructure its key – in the framework of contemporary economy long outdated – institutions from the 18th Century that still form its basis, as well as adjust them to the changed socio-economic reality of the 21st Century and the forthcoming era of knowledge. And the latter is, as we are well aware of, characterized mostly by the rapidly increasing economic importance of human capital as the already existing and functioning new form of capital. At this point of introduction we have to refrain from a thorough analysis of numerous reasons and arguments for a strict and systemic treatment of contemporary work (formerly perceived as labor force) as human capital in the future. However, also the contemporary theory of economics in principle acknowledges this production factor as capital in the very sense of the word and as the most important factor of production in the knowledge era, even though it is still not capable of drawing from this principle also the required and logical systemic consequences.

It is – or should be – thus logical that the existing institutions of socio-economic system, which continue to treat this production factor merely as classical “wage labor force”, “typical market commodity”, and “normal production cost”, and thus negatively impact on the engagement (involvement, interest) of its holders or owners in the processes of production, and consequently also on the economic success or performance of companies and economy as a whole, belong to the lumber room of the history of socio-economic development of human civilization. Man, with creativity as his main feature, has in reality never been and will never be merely the “labor force”, even though he is currently perceived and treated as such by economics. This is why a substantial part of actual economic theory, in particular the so-called neoclassical theory on factorial product distribution, belongs to the junk room of history. The theory has never been scientifically “pure”, neither from the perspective of its content, nor in strictly mathematical terms. However, in the new socio-economic reality it has become simply archaic and markedly hazardous to the development. What this theory is striving to substantiate, in reality does not represent any kind of “distribution” of product, but instead a simple market-price based model of paying for the “use” of production factors by the businessman, which has no connection with distribution, based on the actual contribution of individual factors to the product. Without such a distribution of product, the elimination of unjustified inequalities, as one of fundamental systemic problems of the existing capitalism, can remain simply an illusion.

New institutional structure of socio-economic system should thus – as opposed to the present one, which unfoundedly keeps the owners of work (i.e. workers or employees) in an economically disadvantaged and subordinated position in relation to the owners of (equity) capital – stem from a complete systemic equality of both types of capital owners. If we acknowledge that human capital has the status of capital in the very sense of the word, then we have to recognize that its owners – considering the fact that by participating in the company they also assume a certain type of risk – share the same kind of corporate rights (co-management of companies, proportional participation in profit-sharing etc.) as the owners of financial capital of companies. And the four above listed key institutional changes are aimed precisely at this. The present “wage” status of the owners of human capital in the socio-economic system simply cannot motivate them any longer to strive for the desired business results and be engaged to the maximum, which is a prerequisite for business success in today’s economic conditions. This is also the main reason for the evident decline of economic efficiency of the existing capitalism. A system that objectively represses the development of its most important productive factor cannot be economically promising.

Just a note: The infamous principle “Greed is good!” can – under the above stated conditions – namely when the owners of all basic production factors will have a systemically recognized and completely equal status – continue to regulate the entire motivational aspect of the operation of socio-economic system. What is important is the equal “starting basis” of owners of individual production factors (i.e. human and financial equity capital) that need to provide a comprehensive equality and fairness of the “game” for adequate economic reward. Unfortunately these are not present in the existing wage capitalism, which systemically prefers only “financial equity capital” and its owners. Owners who have invested financial capital in a company are treated as company owners – employers and as entrepreneurs, who are entitled to the entire created profit on the basis of their entrepreneurship. However, these systemic assumptions are, as we shall see further on, seriously flawed. However, it is unlikely for the system of economic democracy, which I advocate in the present debate as the new paradigm of capitalism, to continue on the basis of the mentioned infamous principle. Dispersion of systemic power of interests among the owners of both types of capital will surely and automatically balance and compensate different effects of the operation of socio-economic system also with a view to the acknowledgment and consistent realization of the interests of various social groups, and thus prevent numerous current excesses regarding the neglect of some important (e.g. environmental) aspects of further development of human civilization towards the implementation of universal human values.

7. The expected systemic outcome of the proposed institutional changes

The listed institutional changes of the existing capitalism that may, at first sight, seem only formal, are by no means an end in themselves; they should by the logic of the matter cause some urgent radical changes in the functioning of socio-economic system. These are in particular:

  • A complete democratization of the economic sphere of society, which is manifested through highly developed system of equal participation or participation of employees in the management of companies and profit sharing, and possibly also in the capital ownership (co-management, profit-sharing, workers’ shareholding), which, based on the findings of scientific research, positively impacts on their work motivation and organization affiliation (engagement), while in theory, as already mentioned, they are based on the ownership of human capital;
  • Consequently increased economic success of the system derives from a more efficient utilization of what is today considered as the most important factor of production, namely the human capital, in production processes through previously listed three fundamental forms of contemporary organization participation of employees. Business science in fact strongly recommends introduction of these forms, due to their proven positive impact on business effects, already in the framework of the existent socio-economic system (5);
  • A systemically guaranteed economic (!) and social justice of the created product or profit sharing, which is thus integrated in the very socio-economic system to eliminate the main reasons for hyper-production crises and the resulting need for a strong (current) state intervention in the market and socio-economic system in general, as well as to reduce the unfounded social differences and the resulting need for the present social role of the state (i.e. liberalization of economy is only possible after a prior complete democratization of the socio-economic system);
  • An increased influence of the interests of (also) the employees, as the owners of the human capital, on business decision-making and thus the entire socio-economic system, which more or less automatically results in substantially changed interpersonal relations in production (humanization!) and the fundamental values, pursued by economy (i.e. the adequate balancing of exclusive interest for as big a profit as possible, with equally strong interest for employment and social security and other elements providing the quality of working life in the sense of a more efficient fulfillment of personal and social needs of people in the sphere of work), thus providing a significantly higher level of cohesion of society in its entirety.

Had the presented systemic changes actually – at least to a great extent – brought the above mentioned effects, this would be already quite close to the “ideal”, which we can only dream of at this level of socio-economic development of human civilization. We can realistically not even wish for anything more at this point, and all the rest belongs to the category of pure “utopia”.

8. Fundamental characteristic of the new paradigm of capitalism: economic democracy

The main features, as well as economic and social effects of this – in comparison with the existing – institutional and fundamentally reconstructed socio-economic system are supposed to be different to the extent, when it is theoretically justifiable to speak about a new paradigm of capitalism as socio-economic system, which should be adequately renamed. In view of the main features of this, theoretically new, but basically still “capitalistic” socio-economic system (i.e. democratization of economic sphere of society), the title we propose would be economic democracy. It is important to stress once again that we are not talking about the classical wage capitalism with a slightly “more humane face”, but about the “capitalism that includes (also) human capital”, which is something completely different and in its very foundation distinct from any other type of existing wage capitalism. It is about the system that seems to lack any real alternative, considering the level of the achieved socio-economic development, which will obviously represent the next logical phase of socio-economic development of human civilization, in place of the already tested and in practice also rejected socialism.

There is no doubt that economic democracy represents capitalism of a different nature, and derives from – in comparison with the existing type of capitalism – utterly different philosophical premises, civilizational values and interpersonal relations, which are also reproduced through its operation. It is not possible to change the socio-economic system only by proclaiming new social values; however, it is possible to introduce and implement new social values through a change of socio-economic system.

It is important to stress that the contemporary business practice as it is, namely in the context of the existing socio-economic system, increasingly develops all three forms of contemporary organizational participation of employees, which make up the broader concept of economic democracy (co-management, participation in profit, workers’ shareholding), which originates in indisputably established positive effects of economic democracy on business success. Economic democracy thus can and should be developed progressively or evolutively, namely in the first phase as one of the “business measures” for improving the companies’ operation. It is a fact that we will only be able to speak about true economic democracy as the new paradigm of capitalism when also the basic institutions of the existing socio-economic system in the above described sense will be transformed, and the much criticized wage relationship between work and capital will be entirely surpassed. 

***

Let this vague framework suffice for a starter, just enough to alert the readers and make them focus on the “fil rouge” maintained and followed throughout this extensive theoretical debate. All the above stated claims representing some kind of a summary of the main findings will be further analyzed in the pages to follow. The main goal of the present debate is namely a detailed professional and scientific substantiation of economic democracy as a possible new system paradigm of socio-economic system.

Notes:

  1. Let me note that regardless of the emphasis on urgency of these institutional changes in the socio-economic system, the present debate is placed completely outside the framework of well known controversies between on the one side the so called institutional theory, and on the other the neoclassical (neoliberal) economic theory on the role of the state in economy. To find out more on these theories see Predolac (2006: 5-8). The present debate is namely focused only on those “integral” institutions of capitalist socio-economic system (capital, company, employment relationship etc.), which operate in the same form and independent from more or less interventionist economic policies of individual states. Every capitalist system has a myriad of public and private institutions that undoubtedly influence on the operation of economy, insurance of ownership rights, redistribution of wealth etc., and vary greatly between states. However, this “comparative” aspect of economic theory that is related to a stronger or weaker role of the state in economy is not of our interest in the present debate, which is focused solely on the general system theory as will be explained further on.
  2. In the broader sense of the word private property and market system can be understood as essentially “institutions” of capitalism, and are often treated in the professional literature as such. In the context of our debate, which methodologically relies on the theory of systems or the system theory, we will strictly treat and perceive them as that part of the system organization responsible for the management of the “rules of the game” (i.e. principles and regularities of the functioning of the system) in a specific system, and not as the part that regulates the “system structure” (i.e. elements and components of the system and their relations).
  3. As noted by J.K. Galbraith (2010: 16), markets have played an important role in economic history of human civilization at least since the time when the Lydians invented coins, supposedly in the 8th Century B.C. Also Braudel (in Klarič 2011: 18) opposes the perception that capitalism can be equated with market economy. For Braudel markets have existed for ever; it is true that they have transformed, disappeared, or have been reborn, however, they are not the result of capitalism.
  4. The object of purchase and thus market commodity can only be an already established company, which is by no means a synonym for capital, despite the fact that the existing economic theory and the discipline of accounting (in an extremely simplified manner) treat it precisely like this. In order to establish a company, which has no elements of purchase or exchange, the startup, initial capital is not enough, since adequate entrepreneurial or better, working engagement of its owners is needed (namely at least the entrepreneurial initiative and risk). For the subsequent operation of the company the work of its employees (or the businessman himself) is needed. Company is therefore some kind of joint »product« of capital and work, which can only afterwards (as a completed economic unity) become a market commodity, while equity capital can never be a market commodity by itself, since it is just one of the company's integral components. However, it is precisely the already mentioned simplification that enables the establishment of wage employment relationship where capital, perceived as the company (employer), acts as the buyer, while workers (employees) act as the sellers of the »labor force« as the other factor of production.
  5. Despite everything, the difference regarding the systemic “status” of the analyzed forms of employees’ organizational participation in the present and in a potential future model of capitalism, is still essential. In the system where human capital has the status of capital in the very sense of the word, the workers' co-management and (compulsory) participation in profit-sharing automatically belong to the group of rights inherent to human capital owners, while the current socio-economic system only recommends such measures as beneficiary to the increased business success; however, they are subject to the voluntary decisions of employers.

 

Bavdkova ulica 50, 4000 Kranj, tel.: (04) 231 44 70