dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela

“Percepcija lastništva zaposlenih v Sloveniji” – preliminarna predstavitev rezultatov empirične raziskave

KONKURENČNA PREDNOST, S KATERO SE NE UKVARJAMO

Po desetih letih tranzicije in nekaj let po opravljeni privatizaciji v Sloveniji imamo že nekaj izkušenj z različnimi oblikami lastništva in z delovanjem organov upravljanja v podjetjih. Zaposleni so v podjetjih udeleženi tako pri lastništvu kot pri upravljanju. Koliko bo lastništva zaposlenih v prihodnje in kakšna bo participacija zaposlenih pri upravljanju je v veliki meri odvisno od stališč, ki jih imajo do participacije zaposlenih pomembni organizacijski akterji v podjetjih. Zaradi tega smo v empirični raziskavi, ki smo jo opravili v slovenskih podjetjih spomladi 2001, raziskali kakšna so stališča slovenskih menedžerjev in sindikalistov do lastništva zaposlenih in njegovega ohranjevanja, ter kako ocenjujejo druge oblike participacije zaposlenih (svete delavcev, delavske direktorje in udeležbo delavcev v nadzornem svetu).

Rezultati kažejo visoko skladnost stališč menedžerjev in sindikalnih predstavnikov, ocene vseh oblik participacije zaposlenih pa so v glavnem pozitivne. Lastništvo zaposlenih je še vedno prisotno v veliki večini podjetij (kljub temu, da se njegov obseg zmanjšuje). Anketiranci ga ocenjujejo kot pozitivno za svoja podjetja in kot lastniško obliko, ki je pomembna v Sloveniji in v svetu. Tudi zaposleni lastniki so dobili pozitivne ocene, kot lastniška skupina, zainteresirana za dolgoročen obstoj in uspešnost podjetij. Toda v majhnem številu podjetij je prisotno organiziranje notranjega lastništva v družbah pooblaščenkah in manjši del anketirancev namerava nekaj ukreniti glede lastništva zaposlenih v prihodnje. V velikem delu podjetij sicer obstajajo možnosti udeležbe zaposlenih na dobičku (kar bi lahko bila osnova ohranjevanja lastništva zaposlenih), toda le – ta se realizira samo v majhnem delu podjetij. Velik del menedžerjev in sindikalistov meni, da je lastništvo zaposlenih potrebno spodbujati, in da je za to najbolj pristojno vodstvo podjetja. Tako menedžerji kot sindikalisti pozitivno ocenjujejo oblike delavske participacije pri upravljanju podjetij, ki so prisotne v podjetjih (sveti delavcev, predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu), medtem ko so delavski direktorji prisotni v majhnem številu podjetij (v teh je tudi njhovo delo ocenjeno v glavnem pozitivno).

1. VZOREC IN ČAS RAZISKAVE

Raziskavo smo opravili spomladi (april, maj) leta 2001 na dveh ločenih vzorcih: anketne vprašalnike smo poslali 300 sindikalnim predstavnikom, ki pripadajo največji slovenski sindikalni centrali – Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in 300 menedžerjem v podjetjih iz baze GZS (300 prvih podjetij po prihodkih). Nazaj smo dobili 44 izpolnjenih vprašalnikov od sindikalnih predstavnikov in 41 izpolnjenih vprašalnikov od menedžerjev.

2. INSTRUMENT RAZISKAVE

Vprašalnik je bil sestavljen iz sedmih sklopov vprašanj: 1. osnovni podatki o podjetju, 2. lastništvo v podjetju, 3. ocena lastništva zaposlenih, 4. udeležba zaposlenih v organih upravljanja v podjetju, 5. lastnosti zaposlenih v podjetju, 6. družba pooblaščenka, 7. podatki o sogovorniku.

3. REZULTATI RAZISKAVE

3.1 Podatki o podjetjih

Večina podjetij iz obeh vzorcev je sodila med velika podjetja. To je bilo za “menedžerski” vzorec pričakovano, zaradi izbire vzorca, toda tudi 66% vprašalnikov sindikalistov je prišlo iz velikih podjetij. Podjetja obeh vzorcev opravljajo različne dejavnosti (različna področja proizvodnje, storitev, predelave itn.). Privatizacija je v večini podjetij v obeh vzorcih končana, večinoma v letih od 1994 do 1997. Zanimalo nas je, ali so bile po končanem postopku privatizacije v podjetjih prisotne pomembnejše spremembe. Polovica sindikalnih predstavnikov je poročala o obstoju tovrstnih sprememb v svojih podjetjih. V primeru menedžerjev je bil odstotek tistih, ki so poročali o obstoju sprememb, nekoliko višji (55%). Spremembe, ki so jih anketiranci večinoma omenjali, so bile spremembe števila zaposlenih in spremembe poslovnih rezultatov.

3.2 Lastništvo v podjetju

Struktura lastništva v podjetjih obeh vzorcev je še vedno kombinacija notranjega in lastništva zunanjih lastnikov (skladov in drugih) v različnih razmerjih. Zaposleni so lastniki delnic v 82 % podjetij, v katerih so nam podatke posredovali sindikalisti in v 88% podjetij, v katerih smo anketirali menedžerje. V “sindikalnem” vzorcu imajo zaposleni v največjem delu podjetij (v 47%) do 25% lastništva, v slabi tretjini pa od 26% do 45% lastništva. V “menedžerkem” vzorcu je v 50% podjetih lastniška udeležba zaposlenih do 25%. Samo v 17% podjetij je od 26% do 50% lastniškega deleža v lasti zaposlenih. Večinski lastniški delež imajo zaposleni v enem “menedžerskem” in dveh “sindikalnih” podjetjih.

Struktura lastništva se je po končani privatizaciji spreminjala v večini (66%) podjetij menedžerskega vzorca in v večini podjetij (68%) sindikalnega vzorca. Tisti, ki so odgovorili na vprašanje o načinu spreminjanja, so večinoma omenjali prodajo deležev pokojninskega in sklada za razvoj, prodajo delnic majhnih delničarjev, koncentracijo lastništva. Več menedžerjev je spremembe ocenilo pozitivno(44%) in samo 12% kot negativno. 36% sindikalistov je spremembe ocenilo pozitivno, toda 27% jih je ocenilo negativno. Dobra tretjina (37%) menedžerjev je poročalo o tem, da se je v obdobju po privatizaciji zmanjšala udeležba zaposlenih v lastniški strukturi. Takšen odgovor je dalo tudi več kot polovica (54%) sindikalistov. Samo trije menedžerji in dva sindikalista so poročali o povečanju udeležbe zaposlenih v lastništvu podjetja po privatizaciji.

V več kot polovici (54%) podjetij menedžerskega vzorca so poročali o udeležbi menedžmenta v lastništvu. Približno enak odstotek sindikalistov (52%) je poročalo o udeležbi menedžmenta v lastništvu v svojih podjetjih. O udeležbi članov nadzornega sveta v lastništvu je poročalo nekoliko manj menedžerjev ( 44%) in sindikalistov (49%). O obstoju sklada lastnih delnic je poročalo 42% menedžerjev in 34% sindikalistov. V majhnem številu primerov (12% menedžerskega vzorca in 7% sindikalnega) je sklad lastnih delnic uporabljen za razdelitev/nagrajevanje zaposlenih.

Menedžerje in sindikaliste smo prosili naj ocenijo, kakšna bo prihodnja lastniška struktura njihovega podjetja. Slaba tretjina (29%) menedžerjev meni, da bo ohranjena sedanja struktura, 27% pa da se bo lastništvo koncentriralo v rokah zunanjih lastnikov. Ta dva odgovora so skoraj z enakimi procenti (27% in 25%) izbrali tudi sindikalisti. Zanimivo je, da je več menedžerjev (12%) kot sindikalistov (2%) menilo, da bo v prihodnji strukturi večja udeležba zaposlenih. Analiza odgovorov na vprašanje, kakšna bi bila optimalna lastniška struktura, je pokazala, da si menedžerji , ki so na to vprašanje odgovorili, želijo kombinacijo lastništva zaposlenih, strateškega (tujega) partnerja in menedžmenta. Sindikalisti so se večkrat odločali za notranje lastništvo, toda tudi oni so omenjali več “strateškega” in tujega lastništva.

V skoraj tretjini (32%) podjetij menedžerskega vzorca in 48% podjetij sindikalnega vzorca obstaja možnost udeležbe delavcev na dobičku podjetja (zapisana v statutu/aktu o ustanovitvi). Toda ta se izvaja samo v 10% podjetij menedžerskega in 11% podjetij sindikalnega vzorca.

3.3 Ocena lastništva zaposlenih

Menedžerji lastništvo zaposlenih opredeljujejo kot posledico slovenskega načina privatizacije, ki bo kot lastniška oblika počasi izgubila na pomenu (58%), in kot lastniško obliko, ki je pomembna v Sloveniji in se razširja tudi v svetu, predstavlja pa učinkovit način motiviranja in nagrajevanja zaposlenih (46%). Ista dva odgovora je izbrala večina sindikalistov – 57% prvega in 36% drugega. Veliko več menedžerjev (39%) ocenjuje lastništvo zaposlenih kot konkurenčno prednost svojega podjetja kot jih ocenjuje, da je lastništvo zaposlenih moteči dejavnik, ki zavira poslovno strategijo podjetja (7%).

Tudi sindikalisti (43%) podpirajo mnenje, da predstavlja lastništvo zaposlenih konkurenčno prednost podjetij in samo 2% meni, da je moteči dejavnik, ki zavira uresničevanje poslovne strategije podjetja.

Večina menedžerjev (59%) je zaposlene ocenila kot dolgoročno usmerjeno lastniško skupino (ker jih skrbi obstoj in prihodnost podjetja) in samo ena petina (20%) kot kratkoročno usmerjeno lastniško skupino, ki jo zanima samo trenutni zaslužek. Zanimivo je, da je ocena sindikalistov nekoliko bolj kritična: manj (43%) jih je ocenilo zaposlene kot dolgoročno usmerjene in več (25%) kot kratkoročno usmerjene.

Polovica (51%) menedžerjev in večina (73%) sindikalistov meni, da je potrebno spodbujati lastništvo zaposlenih v njihovih podjetjih. Zanimivo je, da se menedžerji in sindikalisti strinjajo pri odgovorih, kdo naj bi spodbujal lastništvo zaposlenih v podjetju – najbolj izbran odgovor v obeh vzorcih je bil “vodstvo podjetja”, temu je sledil “zaposleni” in šele po tem delavska predstavništva – “svet delavcev” in “sindikat”.

Večina (80%) menedžerjev in več kot polovica sindikalistov (57%) meni, da je potrebno spodbujati tudi lastniško udeležbo menedžerjev.

Menedžerji ocenjujejo, da imajo delavska predstavništva pozitiven odnos do lastništva zaposlenih, ampak ne naredijo veliko da bi se ohranilo in razvijalo (42%), da ne kažejo nobenega odnosa do lastništva zaposlenih (27%), in da imajo izrazito pozitiven odnos in aktivno delajo na tem, da se ohranja in razširja (17%). Sindikalisti pa so odnos menedžmenta do lastništva zaposlenih ocenili kot pozitiven, ampak brez posebne aktivnosti (40%), izrazito pozitiven in aktiven (14%) in indiferenten (11%).

Največ menedžerjev (40%) je menilo, da bi sami morali imeti pomembnejšo vlogo pri ohranjevanju in razširjanju lastništva zaposlenih tako v lastnem podjetju, kot na ravni združenj in pri lobiranju za zakonodajo. Menedžerji (46%) menijo, da sindikalistom ni potrebno biti aktiven na tem področju, ker to ni področje dela sindikata. Med tistimi menedžerji, ki so menili, da bi tudi sindikalisti morali imeti bolj pomembno vlogo je več teh, ki menijo, da bi bila ta aktivnost potrebna na ravni sindikalnih central (29%), kot na ravni podjetja (samo 12%). S tem se strinjajo tudi sindikalisti – polovica se je zavzela za več aktivnosti na ravni central, 34% za več aktivnosti na ravni podjetij, 25% pa jih je menilo, da lastniška vprašanja niso področje dela sindikata.

Na vprašanje, ali nameravajo kaj ukreniti glede lastništva zaposlenih v svojem podjetju je pozitivno odgovorilo 34% menedžerjev in 27% sindikalistov.

3.4 Udeležba zaposlenih v organih upravljanja v podjetju

Samo v 6 podjetjih menedžerskega vzorca (15%) in 2 podjetjih sindikalnega vzorca (5%) obstaja delavski direktor. Zaradi tega večina anketiranih menedžerjev in sindikalistov ni podalo odgovora na vprašanje, kako ocenjuje vlogo delavskega direktorja. Menedžerji iz podjetij, kjer imajo delavskega direktorja, ocenjujejo njegovo vlogo kot pomembno pri zastopanju interesov zaposlenih v upravi podjetja. Samo en menedžer meni, da je vloga delavskega direktorja nejasna in slabo definirana. Od sindikalistov smo dobili dva odgovora – en sindikalist ocenjuje vlogo delavskega direktorja kot pomembno pri zastopanju interesov zaposlenih v upravi podjetja, drugi pa meni, da je vloga delavskega direktorja nejasna in slabo definirana.

Svet delavcev obstaja v večini podjetij – v 83% menedžerskega in 86% sindikalnega vzorca. Tako menedžerji (63%) kot sindikalisti (86%) ocenjujejo delovanje sveta delavcev kot pozitivno. Samo 14% sindikalistov in 5% menedžerjev ga ocenjuje negativno. Menedžerji so menili, da sveti delavcev preprečujejo koflikte, pomagajo pri konstruktivnem sodelovanju v podjetjih in prispevajo k informiranju zaposlenih. Negativne ocene so dobili od menedžerjev, ki menijo, da so brez pristojnosti in odgovornosti in preveč socialno naravnani. Sindikalisti so menili, da sveti delavcev omogočajo informiranje, posvetovanje, dajanje pobud in vpliv zaposlenih na razvoj podjetja in odločitve uprave.

V menedžerskem vzorcu je v nadzornih svetih večinoma (v 63% podjetij) od 3-6 članov in od tega (v 53% podjetjih) 1-2 predstavnika delavcev. O tem, da v nadzornem svetu imajo predstavnike delavcev, je poročalo 80% menedžerjev. Vsi menedžerji, ki so ocenili udeležbo delavskih predstavnikov v nadzornem svetu, so je ocenili pozitivno (66%). Ni bilo niti ene negativne ocene. Menedžerji so podali naslednje opisne ocene delavskih predstavnikov v nadzornih svetih in njihovih kvalitet: aktivni sogovorci, poznajo notranja dogajanja v podjetju, zainteresirani za obstoj podjetja, omogočajo ravnovesje pri občutljivih vprašanjih, zagovarjajo interese zaposlenih, opozarjajo na nepravilnosti, omogočajo uravnoteženje interesov lastnikov in zaposlenih.

Tudi v sindikalnem vzorcu je v nadzornih svetih večinoma (v 70% podjetij) od 3-6 članov in od tega (v 59% podjetjih) 1-2 predstavnika delavcev. O tem, da v nadzornem svetu imajo predstavnike delavcev je poročalo 79% sindikalistov. Sindikalne ocene udeležbe delavskih predstavnikov v nadzornem svetu so bile naslednje: 80% jo je ocenilo pozitivno in 5% negativno. Sindikalisti menijo, da predstavniki zaposlenih v nadzornih svetih omogočajo vpogled v upravljanje in vpliv na upravljanje, soočanje problemov zaposlenih in lastnikov, pridobivanje podatkov in kazalcev poslovanja za potrebe dela sindikata, informiranje vseh delavskih predstavnikov, zastopanje interesov zaposlenih.

3.5 Lastnosti zaposlenih v podjetju

Stopnjo pripadnosti zaposlenih v podjetju so menedžerji ocenili kot visoko (42%), srednjo (39%) ali zelo visoko (10%). Sindikalisti so jo ocenili kot srednjo (52%), visoko (14%) ali zelo visoko (14%). Srednja ocena menedžerjev je 3.5, sindikalistov pa 3.1.

Stopnjo zaupanja med delavci in vodstvom so menedžerji ocenili kot srednjo (51%) in visoko (42%), sindikalisti pa kot srednjo (52%) in nizko (27%).

Med sebojno sodelovanje zaposlenih so menedžerji ocenili večinoma (66%) kot prisotno zaradi zainteresiranosti zaposlenih za izboljšave in kot prispevek kvalitetnejšem delu. Del menedžerjev (27%) pa meni, da zaposleni med seboj sodelujejo samo toliko, koliko je nujno za nemoteno opravljanje tekočega dela. Sodelovanje zaposlenih in vodstva so menedžerji dokaj pozitivno ocenili – večina (59%) kot zelo intenzivno in 37% kot omejeno na nujne stike (dajanje nalog in poročanje).

Sindikalisti so sodelovanje zaposlenih ocenili bolj kritično od menedžerjev: polovica (50%) meni, da zaposleni med seboj sodelujejo samo toliko, koliko je nujno za nemoteno opravljanje tekočega dela. Velik del (43%) pa se strinja z večinsko menedžersko oceno – da zaposleni sodelujejo med seboj zaradi zainteresiranosti za izboljšave in prispevka h kvalitetnejšem delu. Tudi sodelovanje zaposlenih in vodstva so sindikalisti ocenili bolj kritično od menedžerjev- večina (55%) kot omejeno na nujne stike (dajanje nalog in poročanje) in 34% kot zelo intenzivno.

3.6 Družba pooblaščenka

O obstoju družbe pooblaščenke je poročalo 4 sindikalistov (9%) in 7 menedžerjev (17%). Sindikalisti so navedli, da so bili pobudniki ustanavljanja družbe pooblaščenke v dveh primerih zaposleni sami v dveh primerih pa sindikat. V štirih primerih so menedžerji odgovorili, da je bilo vodstvo pobudnik ustanovitve družbe pooblaščenke, v dveh primerih, da je bil to sindikat, v enem pa zaposleni, vodstvo in sindikat skupaj. Razen organiziranega nastopanja notranjih lastnikov družbe pooblaščenke opravljajo še naslednje dejavnosti: čiščenje, invalidsko podjetje.

Družbe pooblaščenke iz “sindikalnega” vzorca imajo v lasti od 14% do 46% lastništva, medtem ko tiste iz “menedžerskega” vzorca kontrolirajo od 6% do 56% lastniški delež.

Ocene šestih menedžerjev glede vpliva družbe pooblaščenke na upravljanje in poslovanje podjetja so različne – od tega, da nima vpliva, do tega da je vpliv zelo velik.

Štirje sindikalisti menijo, da je vpliv majhen ali ga ni in samo en sindikalist meni, da je velik. (Na to vprašanje je odgovorilo 5 sindikalistov, čeprav so 4 poročali o d.p. v svojem podjetju).

3.7 Podatki o sogovornikih

Sindikalisti, ki smo jih anketirali so bili: 21 moških in 17 žensk, stari od 45 do 72 let (največ – 48% od 45 do 55). Imeli so srednjo (38%), poklicno (25%), višjo (14%) ali visoko (7%) izobrazbo.

Anketirali smo 31 menedžerjev in 10 menedžerk, ki so bili stari od 42 do 71 let (največ – 37% od 52 do 62) in so imeli visoko izobrazbo (51%), magisterij ali doktorat (20%), višjo (20%) ali srednjo (2%) izobrazbo.