S participacijskim dogovorom v podjetju je bila za predsednika sveta delavcev dogovorjena osnovna plača za VII. tarifni razred. Ker sedanji predsednik dejansko nima visoke izobrazbe, je ena izmed sodelavk na svet delavcev naslovila protestno pismo (pismo prilagamo), v katerem ga obtožuje grobe kršitve določil 2. odstavka 65. člena ZSDU in zlorabe položaja. V pismu zahteva takojšnjo uskladitev njegove plače z zakonom. Ali je njena zahteva upravičena?

Vaša sodelavka je, sodeč po njenih pisnih pripombah, očitno prepričana, da gre pri konkretni ureditvi vprašanja plače profesionalnega predsednika sveta delavcev v vašem podjetju res za “hudo kršitev zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju”. Takšno prepričanje, iz katerega potem izhajajo tudi njene “najtežje obtožbe” (kot jih sama imenuje), pa žal lahko temelji le na popolnem nerazumevanju določil zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU).

Ko skušamo tako ali drugače interpretirati posamezne določbe ZSDU, kar seveda velja tudi za sporni 64. člen, je namreč treba najprej poznati glavna splošna načela, na katerih zakon temelji. V danem primeru je bistvenega pomena predvsem “načelo avtonomne dograditve participativnih razmerij”, ki je generalno utemeljeno v določbah 1. in 2. odstavka 5. člena zakona. Skladno s tem načelom je namreč mogoče in celo izrecno priporočljivo s t.i. participacijskim dogovorom kot avtonomnim pravnim aktom na ravni posameznega podjetja določiti tudi več participacijskih pravic kot jih določa sam zakon. To pomeni, da so vse pravice (tudi plača profesionalnih članov sveta delavcev) v zakonu določene kot zagotovljeni minimumi, ki pa jih je nadvse priporočljivo po možnosti avtonomno vsebinsko ustrezno prilagoditi konkretnim razmeram v konkretnem podjetju ter jih nadgraditi v smislu širitve zakonskih pravic.

Prav glede plačevanja dela profesionalnih članov svetov delavcev velja, da je takšna avtonomna prilagoditev in dograditev v okviru participacijskega dogovora še posebej nujna, kajti to vprašanje je v zakonu (3. odst. 64. člena) urejeno izrazito neprimerno in pomanjkljivo. O tem smo že večkrat pisali tako v Industrijski demokraciji kot tudi v Splošnem priročniku za delavsko soupravljanje, zato naj tokrat v tej zvezi ponovimo le nekaj najpomembnejših poudarkov:

Zakon v 3. odst. 64. člena določa, da je poklicni član sveta delavcev upravičen do plače, ki ne sme biti nižja od plače, ki jo je prejemal pred izvolitvijo za člana sveta delavcev, ali do plače, ki jo prejemajo zaposleni v družbi z enako izobrazbo, če je ta zanj ugodnejša.

Omenjena zakonska ureditev je slaba predvsem iz dveh razlogov, in sicer:

a)

poklicno delo v svetu delavcev ni posebej ovrednoteno po kriterijih, ki sicer veljajo za vrednotenje zahtevnosti delovnih mest, kar (nekoliko karikirano) pomeni – če bo za profesionalnega člana sveta delavcev imenovana čistilka, bo tudi za zahtevnostno popolnoma neprimerljivo profesionalno delo v svetu delavcev prejemala plačo čistilke;

b)

če bo funkcijo v svetu delavcev profesionalno ali polprofesionalno opravljalo več članov sveta delavcev, bi uporaba zakonskega principa plačevanja tega dela pomenila, da bi le-ti za isto delo lahko prejemali bistveno različne plače, kar je seveda logični nesmisel.

Iz teh razlogov smo že velikokrat apelirali, da bi bilo treba v vseh podjetjih to delo ovrednotiti posebej in po enakih kriterijih kot veljajo za vrednotenje vseh delovnih mest v družbi, tako določeno višino plače za poklicno opravljanje funkcije v svetu delavcev pa zapisati v t.i. participacijski dogovor.

Kakšna je primerna višina takšne plače je seveda posplošeno nemogoče ugibati. Vsekakor je treba upoštevati, da je delo v svetu delavcev tudi strokovno dokaj zahtevno in bi ga bilo zato potrebno po kriteriju zahtevane izobrazbe kategorizirati v višje tarifne razrede. V “vzorcu” participacijskega dogovora (glej Splošni priročnik za delavsko soupravljanje) smo predlagali najmanj VII. tarifni razred in večinska praksa v Sloveniji je temu tudi sledila. Kakor navajate, ste tovrstnim priporočilom sledili tudi v vašem podjetju, kar se mi zdi na podlagi povedanega absolutno pravilno. Konkreten plačilni razred pa naj bi bil kot rečeno praviloma odvisen od ugotovljene stopnje zahtevnosti na podlagi tudi drugih kriterijev (odgovornost, napori, pogoji dela), ki se tudi sicer uporabljajo za vrednotenje delovnih mest v konkretni družbi.

Naj v zvezi s konkretnimi “obtožbami” vaše sodelavke poudarim le še to, da v sodobnih plačnih sistemih velja, da se vrednotijo delovna mesta, ne konkretni delavci. Zato seveda tudi za plačo profesionalnega predsednika sveta delavcev ni bistveno, kakšno izobrazbo ima vsakokratni posameznik, ki to funkcijo opravlja, ampak je bistveno, kako je s participacijskim dogovorom ovrednoteno to “delovno mesto”.