Ali je zoper predsednika in člana sveta delavcev lahko sprožen disciplinski postopek in pod kakšnimi pogoji?

Vprašanje t.i. delovnopravne imunitete članov (enako pa velja tudi za predsednika) sveta delavcev je povsem na novo in bistveno drugače kot prej uredila nova, strokovno sicer zelo sporna določba 67. člena ZSDU, ki je bila sprejeta v okviru novele ZSDU-B in se glasi: »Članu sveta delavcev ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi.«

S to določbo je bila v primerjavi s prej veljavno določbo drugega odstavka istega člena ukinjena obvezna pridobitev predhodnega soglasja sveta delavcev, kar pomeni, da naj bi bila prepoved škodljivih postopkov delodajalca zoper člane sveta delavcev, vsebovana v tej določbi, vključno s prepovedjo uvedbe disciplinskega postopka, v bistvu absolutizirana. V zakonodajnem postopku so bili namreč vsi predlogi za ohranitev instituta predhodnega soglasja svet delavcev s strani predlagatelja zakona zavrnjeni s pojasnilom, da z vidika učinkovite t.i. delovnopravne imunitete delavskih predstavnikov ni sprejemljivo, da bi delodajalec omenjene postopke zoper njih kljub vsemu vendarle lahko uporabil, če bi s tem soglašal svet delavcev. Namen zakonodajalca je bil torej očitno zavarovati člane sveta delavcev pred omenjenimi škodljivimi postopki nasploh, in sicer neodvisno od volje sveta delavcev ali kateregakoli drugega možnega »arbitra«. Drugače si konkretnega posega v dotlej veljavno zakonsko ureditev te problematike preprosto ni mogoče razlagati.

Do takšnega zaključka privede tudi gramatikalna razlaga določbe 67. člena, ki pa je zapisana precej nejasno in vsaj na videz protislovno. Sporen je predvsem tisti del določbe, ki je sicer nekritično in v neustreznem kontekstu enostavno prepisan iz Konvencije MOD št. 135 in se glasi »…, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi« in za katerega ni povsem jasno kaj naj bi v resnici pomenil. Bistvo disciplinskega postopka je namreč že po logiki stvari prav ugotavljanje ali je delavec ravnal v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo …. ali ne. Zato je obstoj tovrstnega protipravnega ravnanja, ki ga določba postavlja kot pogoj za dopustnost začetka disciplinskega postopka zoper delavskega predstavnika, ob upoštevanju »domneve nedolžnosti« v resnici mogoče ugotoviti šele v samem postopku oziroma njegovem dokaznem delu. Šele končan disciplinski postopek bi torej lahko pravzaprav zagotovil temeljni pogoj za njegov začetek (ugotovitev, da je član sveta delavcev kršil zakon, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi), kar pa je seveda izven pravne logike. Zato se je po splošnih pravnih pravilih treba pri razlagi te zapletene določbe postaviti na stališče, da v bistvu prepoveduje uvedbo disciplinskega postopka zoper člane svetov delavcev nasploh, dokler pač velja »domneva nedolžnosti«. To pravzaprav pomeni, da je po določbi 67. člena ZSDU disciplinski postopek zoper njih pravzaprav dopusten samo, če jim je bila kršitev zakona, kolektivne pogodbe ali pogodbe o zaposlitvi predhodno že nesporno dokazana v kakem drugem (npr. kazenskem) postopku.

Ključnega pomena pri zgoraj navedeni razlagi je seveda stališče, da je obravnavani pogoj za dopustnost začetka disciplinskega postopka izpolnjen šele z dokazanim, ne že kar z očitanim protipravnim ravnanjem delavskega predstavnika. Če bi se namreč postavili na stališče, da za začetek oz. uvedbo disciplinskega postopka zadostuje zgolj očitek delodajalca članu sveta delavcev, da pač ni ravnal »v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi« (in da zato pač ne uživa varstva pred disciplinsko odgovornostjo po določbi 67. člena ZSDU), bi to pomenilo, da lahko delodajalec, tako kot za ostale delavce, povsem po svoji presoji kadarkoli začne disciplinski postopek tudi zoper člana sveta delavcev (po določbi 173. člena ZDR-1 se kot formalni začetek postopka šteje vročitev pisne obdolžitve z vabilom na zagovor). V tem primeru bi bila seveda določba o prepovedi uvajanja disciplinskih postopkov zoper člane sveta delavcev v praksi brez kakršnega koli varstvenega učinka in s tem pravno popolnoma brezpredmetna. Zato upoštevaje dve temeljni pravni načeli, ki pravita, da zakon ničesar ne predpisuje brez razloga oziroma tja v en dan (»lex nihil fustra facit«) in da zakon vedno namerava tisto, kar ustreza razumnemu preudarku (»lex semper intendit, quod convenit rationi«) takšna uporaba zakona ni dopustna. Edini smisel in namen določbe 67. člena ZSDU je bil namreč prav ureditev posebnega varstva članov sveta delavcev.

Druge pravne logike, kot da je disciplinski postopek zoper člana sveta delavcev po tej famozni določbi 67. člena ZSDU preprosto prepovedan, v bistvu torej sploh ni. V nasprotnem pač ne nudi nobenega dejanskega varstva, kar naj bi bil sicer njen namen. Torej delodajalec morebiten izrek disciplinskega ukrepa zoper člana sveta delavcev lahko v bistvu doseže samo preko sodišča. Mimogrede, ista logika seveda lahko potemtakem po načelu sklepanja z “manjšega na večje” (argumentum a minori ad maius) velja tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR-1 brez soglasja sveta delavcev. Če ni dovoljena uvedba disciplinskega postopka, a fortiori tudi ni dovoljena odpoved pogodbe o zaposlitvi (brez soglasja sveta delavcev). A o tem kdaj drugič.

Določba, po kateri je uvedba disciplinskega postopka zoper člana sveta delavcev absolutno prepovedana, gre sicer povsem v škodo delodajalcev in ne pomeni ravno najbolj smiselne rešitve problema. Delovnopravno imuniteto delavskih predstavnikov namreč spreminja v nesprejemljiv privilegij (možnost nesankcioniranih disciplinskih kršitev). Vendar gre pri tej določbi pač za napako zakonodajalca, ki jo bo tudi odpraviti mogoče le z ustrezno spremembo zakona (ne morda z nesprejemljivimi razlagami in »nasilno« uporabo sporne določbe v škodo delavcev), na kar je stroka vseskozi opozarjala že tekom zakonodajnega postopka o noveli ZSDU-B.