Poslovodstvo nas (svet delavcev) pogosto opozarja, naj se ne vtikamo v upravljalske odločitve, ki presegajo naloge in pristojnosti sveta delavcev. Zanima nas ali so zadeve, ki sodijo v pristojnost sveta delavcev kot delavsko predstavništvo, po vsebini omejene? S katerimi pravilniki in zakoni?

Zaposleni so (poleg lastnikov in menedžmenta) brez dvoma ena ključnih skupin t.i. notranjih déležnikov družbe, od katerih (motivacije in pripadnosti) je po eni strani zelo neposredno odvisna njena poslovna uspešnost in katerih interesi so po drugi strani zelo neposredno vezani na njeno usodo. Zato pravzaprav prav vse, kar se dogaja »v družbi« in »z družbo«, torej vsaka pomembnejša nameravana ali sprejeta poslovna odločitev, tako ali drugače, bodisi posredno bodisi neposredno, zadeva tudi zaposlene in vpliva na njihov položaj in interese. V bistvu torej ni prav nobenega pomembnejšega poslovnega vprašanja (razen morda delitve tistega dela bilančnega dobička, ki je namenjen za dividende in o katerem lahko odločajo izključno lastniki), ki ne bi v končni posledici logično »zanimalo« tudi zaposlenih in s tem sveta delavcev kot formalnega zastopnika njihovih interesov v družbi.

Iz teh razlogov načeloma ni nobene logične, še manj pa pravne podlage za kakršno koli ločevanje poslovnih odločitev na tiste, ki so lahko, in na tiste, ki bojda ne morejo biti »predmet soupravljanja«. In česa takšnega zato tudi ni najti ne v zakonu, ne v kakršnih koli drugih pravnih aktih. Res pa je seveda, da je konkretna »intenzivnost« interesa zaposlenih glede različnih poslovnih vprašanj lahko zelo različna. Glede nekaterih vprašanj je ta interes razmeroma šibak in zgolj posreden, glede drugih pa zelo močan in zelo neposreden. V prvem primeru zadostuje, da so o teh vprašanjih le ustrezno informirani, v drugem pa seveda želijo imeti na sprejete odločitve čim močnejši vpliv, kar je tudi logično.

Zato je skladno s tem tudi ZSDU določil različne stopnje intenzivnosti participacijskega vpliva oziroma vključevanja sveta delavcev v procese poslovnega odločanja, ki se raztezajo od pravice do obveščenosti v skladu z 89. in 90. členom preko pravice do skupnega posvetovanja v skladu z določili 91. do 94. člena do soodločanja s soglasjem v skladu z določili 95. in 96. člena. Zgoraj omenjeno načelo, da so v pristojnosti sveta delavcev sicer prav vsa vprašanja, ki so v interesu zaposlenih, pa je v zakonu realizirano skozi določbo 87. člena, ki med »pristojnostmi« sveta delavcev v drugi alineji določa tudi pristojnost predlaganja (kakršnih koli – brez omejitev) »ukrepov, ki so v korist delavcev«. Iz te določbe torej zelo jasno in nedvoumno izhaja, da lahko svet delavcev samoiniciativno odpira kakršno koli poslovno problematiko, ki je posredno ali neposredno v interesu delavcev (ne glede ali zakon to posebej določa ali ne) in v zvezi z njo poslovodstvu in organom družbe postavlja vprašanja ali zahteve, daje opozorila, pobude in predloge itd. (predlagalna vloga).

Če torej na kratko povzamemo odgovor na vaše vprašanje, bi lahko rekli naslednje: Edini kriterij in omejitev za določanje »delokroga« sveta delavcev je »interes delavcev« glede posameznih poslovnih vprašanj, ki pa ni (in po logiki stvari seveda tudi ne more biti) vnaprej opredeljen s kakršnimi koli predpisi ali drugimi pravnimi akti. Pravno reguliran je le način uresničevanja participacijskega vpliva sveta delavcev glede posameznih vprašanj. Zakon točno določa zadeve, o katerih mora biti svet delavcev obveščen ali konzultiran in o katerih ima pravico soodločanja, medtem ko ima glede vseh drugih vprašanj v interesu delavcev seveda le t.i. predlagalno vlogo v smislu 2. alineje 87. člena. Lahko torej samoiniciativno postavlja razna vprašanja ter podaja najrazličnejše pobude, predloge in zahteve. Najmanj te pravice pa mu ni mogoče oporekati pri nobenem vprašanju, za katerega argumentirano oceni, da je v interesu zaposlenih.