Svet delavcev je hkrati s pobudo za začetek pogajanj o participacijskem dogovoru z delodajalcem ponudil tudi osnutek dogovora, ki naj bi služil kot podlaga za pogajanja. Delodajalec pa je ocenil, da je le-ta preobsežen in ga je v celoti zavrnil, namesto tega pa ponudil svoj, vsebinsko skrajno »reduciran« osnutek takšnega dogovora v nekaj členih, ki ga je pripravila kadrovska služba. Kako naj ravna svet delavcev?


Ker sta v vsakih pogajanjih, posebej če gre za zakonsko obveznost sklenitve določenega dogovora, načeloma obe stranki enakopravni, ima vsaka stranka pravico predlagati začetek pogajanj in podati svoje predloge, do katerih se je druga stranka dolžna tako ali drugače opredeliti, pri čemer se predlogi strank že po logiki stvari (če ni izrecno dogovorjeno drugače) obravnavajo po vrstnem redu, po katerem so bili dani. Zato je običajen pristop k pogajanjem ta, da tisti, ki je predlagal začetek pogajanj (pobudnik), poda tudi konkretne predloge posameznih določil, ki naj bi bila predmet pogajanj, druga stranka pa v samih pogajanjih te predloge sprejme, zavrne ali uveljavlja svoje spreminjevalne oziroma morebitne dodatne predloge. Ne more pa jih enostavno ignorirati, kot da jih ni bilo, in namesto tega ponuditi kot podlago in pogoj za začetek pogajanj nekaj povsem drugega. Takšno ravnanje nasprotne stranke namreč pravno v bistvu pomeni nov predlog za začetek pogajanj, ki pa se med istima strankama načeloma ne morejo začeti, dokler se tako ali drugače ne končajo pogajanja o predlogih prve stranke – pobudnika pogajanj. Izven normalne logike pogajanj bi torej bilo, če bi v danem primeru kot podlaga za začetek pogajanj služil osnutek participacijskega dogovora, ki ga je (šele naknadno) pripravila kadrovska služba, osnutek, ki ga je pripravil svet delavcev, pa bi bil obravnavan kot neobstoječ. Glede na vse povedano je mogoče predloge določil za participacijski dogovor, ki jih je podala kadrovska služba, v bistvu šteti le kot spreminjevalne oziroma dopolnilne predloge v razmerju do določil, ki jih je prvotno predlagal svet delavcev.

Glede na povedano bi bilo v danem primeru, če dejansko obstaja obojestranska volja za sklenitev participacijskega dogovora, edino smiselno rešitev nastale situacije mogoče iskati v pripravi novega, enotnega gradiva za začetek pogajanj, ki bi vsebovalo vse predloge obeh pogajalskih strank. Z drugimi besedami to pomeni, da bi bilo treba v osnutek dogovora, ki ga je (kot pobudnik pogajanj) prvi predlagal svet delavcev, v obliki variantnih predlogov ustrezno vključiti še predloge rešitev, ki jih je podala kadrovska služba, in nato v samih pogajanjih poiskati obojestransko sprejemljive rešitve vprašanj, glede katerih se predlogi obeh strank razhajajo.

Kolikor pa se stranki ne bosta mogli dogovoriti o takšnih ali drugačnih podlagah za začetek pogajanj, pa je treba seveda šteti, da se stranki nista dosegli (nikakršnega) sporazuma, zaradi česar ima vsaka od njiju možnost sprožiti arbitražni spor v smislu določbe 1. odstavka 66. člena ZSDU.