V družbi materi znotraj holding koncerna je zaposlenih le okrog 30 delavcev, ki so izvolili tričlanski svet delavcev. Sveti delavcev hčerinskih družb, v katerih je zaposlenih čez tisoč delavcev, pa so oblikovali skupni svet delavcev kapitalsko povezanih družb. Postavlja se vprašanje, kdo izvoli predstavnike delavcev v nadzorni svet družbe matere (obvladujoče družbe) – svet delavcev družbe matere ali skupni svet delavcev kapitalsko povezanih družb. Uprava razpolaga s pravnim mnenjem, da lahko svoje predstavnike v organe družbe delavci volijo le v tisti družbi, v kateri imajo sklenjeno delovno razmerje. Ali to drži?

Zlasti v holding koncernih se pogosto pojavlja vprašanje, kateri svet delavcev je pristojen za izvolitev predstavnikov delavcev v nadzorni svet (ali upravni odbor) družbe matere oziroma nadrejene družbe, ki je lastnica večinskih deležev v več odvisnih oziroma podrejenih družbah in katere edina dejavnost je upravljanje teh deležev (holding koncern), pri čemer je v njej formalno zaposlenih le manjše število delavcev, ki opravljajo njeno dejavnost, medtem, ko je pretežni – običajno nekajkrat večji – del delavcev zaposlen v njenih odvisnih družbah. Gre torej za vprašanje ali ima omenjeno pristojnost svet delavcev, ki zastopa interese delavcev družbe matere, ali skupni svet delavcev vseh koncernskih družb, oblikovan v skladu z določili 73. do 77. člena ZSDU, ki zastopa interese vseh zaposlenih v koncernu? Zelo podobno pa je tudi vprašanje ali ima takšna družba tudi delavskega direktorja oz. predstavnika delavcev med izvršnimi direktorji v smislu 1. odst. 81. člena ZSDU, če je skupno število delavcev v vseh koncernskih družbah večje od 500.

Izhajajoč iz bistva in namena celotnega sistema delavske participacije pri upravljanju je po našem mnenju gramatikalna razlaga zakona, po kateri lahko svoje predstavnike v organe (katerekoli) družbe lahko delavci volijo izključno v družbi, v kateri imajo formalno sklenjeno delovno razmerje, absolutno preozka. Ne nazadnje je ta razlaga neustrezna ne samo vsebinsko, temveč tudi strogo formalnopravno gledano. Predstavniki delavcev v organih družb namreč niso izvoljeni neposredno (s strani delavcev), temveč posredno (preko svetov delavcev), zaradi česar sta v obravnavanih primerih formalno možni obe uvodoma navedeni varianti. Za nobeno ni mogoče trditi, da je v nasprotju s črko zakona, .

ZSDU vprašanja izvolitve delavskih predstavnikov v nadzorni svet obvladujoče družbe v primeru kapitalsko povezanih družb namreč ne ureja neposredno in povsem decidirano, tako da je mogoče do ustreznega odgovora priti le z uporabo ustreznih pravno – interpretacijskih metod. Pri tem je seveda treba vedno izhajati iz enega temeljnih pravnih načel »lex semper intendit, quod conventit rationi« (zakon vedno namerava tisto, kar ustreza razumnemu preudarku)«. V obravnavanih primerih pa je bolj ali manj že na prvi pogled jasno, da je razlaga zakona, po kateri naj bi le peščica delavcev znotraj nekega gospodarskega subjekta odločala o imenovanju delavskih predstavnikov v nadzorni svet v imenu večine, popolnoma izven razumnega preudarka. Toda pojdimo po vrsti.

Že na začetku naj omenimo, da niti gramatikalna, niti sistematska, niti logična ali katerakoli druga pravnointerpretacijska metoda ne utemeljuje (v tej zvezi pogosto uporabljenega) stališča, ki pravi, da delavci lahko uresničujejo svoj vpliv na upravljanje preko predstavnikov delavcev v organih družbe le v tisti družbi, v kateri imajo sklenjeno delovno razmerje. V primeru kapitalsko povezanih družb, zlasti še v primeru t.i. holding koncernov, to zagotovo ne velja. Zakon namreč za te primere v posebnem poglavju izrecno predvideva možnost ustanovitve »sveta delavcev kapitalsko povezanih družb«, katerega pristojnosti se določijo s sporazumom med sveti delavcev kapitalsko povezanih družb, pri čemer pa iz teh pristojnosti z nobeno določbo ni izključena morebitna pristojnost za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet obvladujoče družbe znotraj koncerna, ki je sicer tudi edino logična.

Bistvenega pomena pri urejanju tega vprašanja je predvsem ekonomska, ne statusnopravna enotnost kapitalsko povezanih družb.

Čeprav ZSDU koncernske oblike povezanih podjetij specifično obravnava le v določbah v zvezi s “svetom delavcev kapitalsko povezanih družb” (73. do 77. člen), je seveda logično, da je treba nesporne specifike tako povezanih družb ustrezno upoštevati tudi pri sestavi in načinu imenovanja delavskih predstavnikov v nadzorne svete obvladujočih družb znotraj koncernov. Bistvo koncernov je namreč prav v tem, da gre za odvisne družbe, povezane pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe, kar pomeni, da gre za ekonomsko – poslovne celote. Nesporno je, da jih v tem smislu (t.j. kot posebne »družbe«) obravnava tudi zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki jih v določbi zadnjega odstavka 55. in 1. odstavka 56. člena uvršča v kategorijo velikih družb. Po teh določbah se namreč kot velike družbe v vsakem primeru štejejo družbe, ki morajo pripraviti konsolidirano letno poročilo. To pa so med drugim tudi vse »družbe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so nadrejene eni ali več družbam s sedežem v Republiki Sloveniji ali zunaj nje (podrejene družbe), pri čemer morajo biti v konsolidacijo vključene tako nadrejena družba kot tudi vse podrejene kapitalske družbe.

Dejstvo je torej, da v koncernih odločitve organov (torej tudi nadzornega sveta) obvladujoče družbe odločilno vplivajo na usodo odvisnih družb in s tem tudi na usodo njihovih delavcev. Ne nazadnje so zgolj iz teh razlogov za koncerne predpisane tudi konsolidirana letna poročila, ki sicer brez dvoma ne bi imela prav nobene logike. Tudi ZGD torej v tem smislu izhaja iz ekonomske, ne iz formalne statusnopravne enotnosti koncernskih družb. Zato je razumljivo, da je treba kot “družbe” v smislu 79. člena ZSDU obravnavati tudi celotne koncerne, organe obvladujočih družb znotraj koncerna (torej tudi njihove nadzorne svete) pa kot organe takšnih ekonomsko enotnih družb.

Iz navedenih razlogov je tudi imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet obvladujoče družbe znotraj koncerna že v principu lahko le v pristojnosti skupnega “sveta delavcev kapitalsko povezanih družb” (če je ta oblikovan), ne morda v pristojnosti zgolj sveta delavcev družbe matere. Le če skupni svet delavcev ni oblikovan, torej subsidiarno, pride v poštev tovrstna pristojnost sveta delavcev obvladujoče družbe. Prav tako je seveda jasen tudi odgovor na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za imenovanje delavskega direktorja oziroma predstavnika delavcev med izvršnimi direktorji v nadrejeni družbi koncerna, če skrupno število zaposlenih v vseh koncernskih družbah presega število 500. Odgovor je kajpak pritrdilen.

Glede na to, da ZSDU (79. člen) ne določa, kateri svet delavcev je pristojen za imenovanje predstavnikov delavcev v nadzorni svet koncernske družbe, pa so mogoče različne rešitve, ki jih morajo sveti delavcev kapitalsko povezanih družb konkretizirati z medsebojnim dogovorom po 74. členu ZSDU v odvisnosti od specifik konkretnega koncerna. Po našem mnenju so smiselne predvsem naslednje osnovne rešitve:

a)
Če gre za klasični holding koncern, pri katerem je izključna dejavnost obvladujočega podjetja financiranje drugih podjetij in upravljanje s kapitalskimi deleži v teh podjetjih, ima pravico vse predstavnike zaposlenih v nadzorni svet obvladujoče družbe imenovati (skupni) svet delavcev kapitalsko povezanih družb. Delavci, zaposleni v obvladujoči družbi, namreč opravljajo samo neke vrste servisno službo za upravljanje celotnega koncerna in je tudi njihovo število običajno zanemarljivo v primerjavi s številom delavcev, ki so v delovnem razmerju v odvisnih družbah.

b)
Če pa gre za koncern, pri katerem obvladujoča družba tudi sama opravlja neko samostojno gospodarsko dejavnost z lastnimi zaposlenimi, pa naj bi načeloma imeli le-ti priznano pravico do vsaj enega predstavnika v nadzornem svetu »svoje« družbe. Tudi v tem primeru sicer vse predstavnike delavcev v nadzorni svet koncerna imenuje svet delavcev kapitalsko povezanih družb, vendar s tem, da naj bi bil praviloma (to mora biti zapisano v dogovoru o oblikovanju skupnega sveta delavcev) vsaj eden izmed njih delavec matične družbe, ostali pa so lahko delavci odvisnih družb. Če je v nadzornem svetu delavskim predstavnikom namenjeno samo eno mesto, pa je povsem stvar dogovora znotraj sveta delavcev kapitalsko povezanih družb koga bodo imenovali.

Konkretna sestava takih koncernov je namreč zelo različna. Število zaposlenih je lahko v obvladujoči (nadrejeni) družbi bistveno večje kot v vseh ostalih (podrejenih, odvisnih, hčerinskih) družbah skupaj ali obratno, možne pa so tudi različne vmesne situacije. Zato je treba skladno s tem konkretni dogovor o imenovanju predstavnikov v nadzorni svet obvladujoče družbe prepustiti svetom delavcev samim. Vodstvo koncerna se v ta dogovor nima pravice vtikati, kajti, kot rečeno, zakon glede tega ne vsebuje nobenih kogentnih norm, ampak vse prepušča omenjenemu dogovoru.