Predhodno skupno posvetovanje v primerih »bistvene spremembe lastništva«

Po strogo gramatikalni (jezikovni) razlagi zakona bi v danem primeru vsekakor delodajalec res moral izpeljati skupno posvetovanje po določilih 91. in 92. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Vendar pa bi bila takšna razlaga lahko povsem nesmiselna, tako da je po mojem mnenju za ta primer treba uporabiti logično in namensko (teleološko) razlago.

Bistvo celotnega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju in s tem povezanih pristojnosti svetov delavcev po ZSDU naj bi bilo v tem, da se delavcem kot eni ključnih skupin t. i. notranjih deležnikov podjetja, od katerih je odvisna njegova poslovna uspešnost, na ta način omogoči določen vpliv na vsebino pomembnejših konkretnih poslovnih odločitev delodajalca, da bi le-te lahko v ustrezni meri upoštevale in odražale tudi njihove interese. Če delodajalec na določeno odločitev niti sam nima nobenega vpliva, pa je seveda iluzorno pričakovati, da bi ga lahko skozi skupno posvetovanje z njim uresničil svet delavcev. Skupno posvetovanje v tem primeru ne bi imelo nobene smiselne »vsebine« in bi bilo pač zgolj samo sebi namen, kar pa zagotovo ni smisel in namen določil 91. do 94. člena ZSDU o skupnem posvetovanju. Zakon namreč ne predpisuje nekoristnega (lex non praecipit inutilia).

Določila ZSDU, ki govorijo o obveznem predhodnem skupnem posvetovanju med svetom delavcev in delodajalcem o statusnih in kadrovskih vprašanjih ter o vprašanjih varnosti in zdravja pri delu (pa tudi druga določila o »participcisjkih pristojnostih« sveta delavcev na splošno, tj. tudi določila o njegovi pravici do predhodne obveščenosti in pravici do soodločanja s soglasjem) se torej po logiki stvari lahko uporabljajo le za poslovne odločitve, katerih sprejetje je v pristojnosti poslovodstva in drugih organov delodajalca. Ne nazadnje določba prvega odstavka 91. člena ZSDU tudi izrecno govori o tem, da mora delodajalec zahtevati skupno posvetovanje »pred sprejemom« (odločitve), pri čemer je logično, da to lahko velja le za njegove lastne, ne za tuje odločitve. Smisel skupnega posvetovanja naj bi bil namreč po določbi 92. člena ZSDU »prizadevanje za uskladitev stališč o predvidenih odločitvah« med njim in svetom delavcev. O odločitvah, ki sploh niso v pristojnosti delodajalca, pa takšno usklajevanje seveda ni niti možno niti smiselno. Predvsem pa v teh primerih že po logiki stvari ne pride v poštev morebitna uporaba pravnih sredstev, kot je denimo zadržanje odločitve delodajalca in sprožitev arbitražnega spora po 98. členu ZSDU, kajti odločitev nekoga tretjega svet delavcev seveda ne more zadržati.

Delodajalec je v danem primeru družba, njegov zakoniti zastopnik pa je poslovodstvo družbe. Odločitev o prodaji (delnic oziroma deležev) družbe pa ni odločitev družbe same oziroma njenega poslovodstva, ampak je vedno individualna odločitev in izključna pristojnost lastnikov teh delnic (pri d.d.) ali kapitalskih deležev (pri d.o.o. in drugih oblikah kapitalskih družb), pri čemer poslovodstvo družbe na to njihovo odločitev načeloma nima – vsaj formalno, marsikdaj pa tudi ne neformalno – nobenega neposrednega vpliva, iz česar logično sledi, da o tej odločitvi tudi ne more »kvalificirano« organizirati skupnega posvetovanja s svetom delavcev. Povedano drugače, kupoprodaja delnic oziroma deležev družbe je izključno transakcija med njihovimi prejšnjimi in novimi lastniki, v kateri družba s svojimi organi – razen pri t. i. prijateljskih (prijaznih) prevzemih – načeloma ne sodeluje. Če zaradi boljšega razumevanja zavestno malce pravno poenostavimo: družba je v teh primerih »objekt« (predmet), ne »subjekt« kupoprodaje (prodajalec).

Med lastniške spremembe, o katerih je skladno s 93. členom ZSDU predpisano predhodno skupno posvetovanje, štejemo »prodajo« (vseh delnic ali deležev) družbe in (druge) »bistvene spremembe lastništva«. Slednjih zakon ne definira posebej, vendar pa po logiki stvari lahko pod ta pojem uverščamo predvsem t. i. prevzeme družb, in sicer ne samo delniških družb, temveč tudi d.o.o.-jev in drugih oblik kapitalskih družb. Prevzeme družb v najširšem smislu lahko na splošno definiramo kot »pridobitev tolikšnega kapitalskega deleža določene družbe (prevzete družbe), ki pridobitelju (prevzemniku) zagotavlja zadosten delež glasovalnih pravic (kontrolni delež), da lahko z uresničevanjem upravljalskih upravičenj iz kontrolnega deleža vpliva na  poslovanje družbe in sprejemanje odločitev na skupščini delničarjev oziroma družbenikov.” Popolnoma jasno pa je seveda, da lahko takšne lastniške spremembe posledično v številnih pogledih bistveno vplivajo tudi na spremembe v poslovanju in s tem na spremembe dotedanjega položaja in pravic zaposlenih, pogosto pa tudi na (povečan ali zmanjšan) obsega zaposlenosti, kar so sicer vitalni interesi delavcev kot ključne skupine deležnikov družbe.

Odgovor na vprašanje, ali je v primeru, da imamo opravka s prevzemom družbe (sem seveda, kot rečeno, uvrščamo tudi »prodajo družbe« kot popoln prevzem, medtem ko gre pri »prodaji bistvenega dela družbe« iz prve alineje 93. člena le za prodajo dela sredstev oz. premoženja družbe, kar pa je nekaj popolnoma drugega), smiselno in potrebno skupno posvetovanje, je torej v celoti odvisen od tega, za kakšno »vrsto« prevzema z vidika odnosa med prevzemno in ciljno  družbo konkretno gre, torej ali gre za:

•  t. i. prijateljski (prijazni) prevzem, ali
•  t. i. sovražni prevzem.

1.
O prijateljskem (prijaznem) prevzemu govorimo, če vodstvo prevzemne družbe prepriča vodstvo ciljne družbe za izvedbo tega posla. Poslovodstvi prevzemne in ciljne družbe se dogovorita o pogojih in načinu izvedbe prevzema v pričakovanju ugodne sinergije povezovanja ter k prodaji delnic oziroma deležev ali pa k drugim oblikam prevzema (npr. združitev, tj. spojitev ali pripojitev družb) skupaj nagovorita tudi lastnike. V teh primerih je seveda popolnoma jasno, da je poslovodstvo ciljne družbe v celoti zavezano tudi k pravočasni izvedbi skupnega posvetovanja s svetom delavcev po ZSDU. (Opomba: To seveda v celoti velja tudi pri t. i. menedžerskih prevzemih družb.)

2.
Če pa prevzemno podjetje pridobiva kontrolni lastniški delež ciljnega podjetja neodvisno od volje in interesov poslovodstva tega podjetja ali celo v nasprotju z njimi, pa govorimo o  sovražnem prevzemu. V teh primerih določil ZSDU o skupnem posvetovanju glede na povedano seveda ni možno smiselno realizirati, ampak je mogoče od poslovodstva ciljne družbe zahtevati le tekoče informiranje sveta delavcev o dogajanjih v zvezi s prevzemno namero (seveda le v okvirih, v katerih poslovodstvo pač tudi samo sploh razpolaga z ustreznimi informacijami). V teh primerih prevzemov torej poslovodstva ne zavezujejo določila 91. do 94. člena ZSDU o skupnem posvetovanju, temveč določila 89. člena o obveščanju v povezavi z 90. členom ZSDU o predhodnem obveščanju sveta delavcev (z možnostjo podajanja mnenj). Gre namreč za vprašanja, ki se lahko zelo konkretno nanašajo na bodoče razvojne cilje družbe po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZSDU in na možne spremembe dejavnosti, organizacije proizvodnje, tehnologije in obsega gospodarske dejavnosti iz pete do devete alineje prvega odstavka 89. člena ZSDU.

Formalna možnost vključevanja sveta delavcev v prevzemne postopke v primeru sovražnih prevzemov s svojimi mnenji (kar seveda ni isto kot možnost skupnega posvetovanja in »usklajevanja stališč«, ki je vekakor »močnejša« oblika participacije!) je odvisna predvsem od tega, ali je družba organizirana kot delniška družba, za katero se uporablja Zakon o prevzemih (ZPre-1) ali kot d.o.o. oziroma druga kapitalska družba, za katero ta zakon ne velja.

a)
ZPre-1 se uporablja le za delniške družbe, in sicer za:

• javne delniške družbe, z delnicami z glasovalno pravico katerih se trguje na organiziranem trgu;
• nejavne delniške družbe pa le, če izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 4. člena tega zakona (tj. najmanj 250 delničarjev ali več kot 4 milijone eurov celotnega kapitala).

Kar zadeva vlogo svetov delavcev v tovrstnih prevzemnih postopkih, ZPre-1 v celoti izhaja iz zgoraj pojasnjene logike, da gre pri prevzemih v končni fazi za »transakcijo med lastniki (delnic oziroma deležev)«,  ki je zato odločitev v njihovi izključni pristojnosti, medtem ko je skupno posvetovanje s poslovodstvom ciljne družbe smiselno le, kadar gre za sprejemanje odločitev iz njegove pristojnosti. V odnosu do prevzemnika oziroma poslovodstva prevzemne družbe tako svet delavcev po tem zakonu nima nobenih drugih »participacijskih pravic«, razen pravice do predhodne obveščenosti in podajanja svojih (nezavezujočih) »mnenj« v zvezi s prejetimi informacijami o prevzemni nameri in prevzemni ponudbi. V zvezi s tem zakon določa naslednje pravice sveta delavcev, ki po drugi strani pomenijo dolžnost prevzemnika in poslovodstva ciljne družbe:

• 1.    Poslovodstvo ciljne družbe in prevzemnik morata o prevzemni nameri takoj obvestiti predstavnike delavcev, če teh ni, pa delavce. (2. odstavek 24. člena);

 

• 2.    Poslovodstvo ciljne družbe in prevzemnik morata predstavnikom delavcev, če teh ni, pa delavcem takoj in brezplačno izročiti izvod prospekta. (3. odstavek 33. člena);

 

• 3.    Poslovodstvo ciljne družbe mora mnenje o prevzemni ponudbi hkrati z njegovo objavo posredovati predstavnikom delavcev, če teh ni, pa delavcem. (3. odstavek 34. člena);

 

4.    Če poslovodstvo ciljne družbe do dneva objave prejme ločeno mnenje predstavnikov delavcev o učinkih prevzemne ponudbe na zaposlovanje, mora to mnenje priložiti mnenju o prevzemni ponudbi. V drugih primerih ga mora objavi takoj po prejemu. (4. odstavek 34. člena).

Se pravi, svet delavcev mora biti o nameravanem prevzemu obveščen šele z dnem, ko je prevzemna namera tudi sicer javno objavljena. S svojim mnenjem, ki je tudi javno objavljeno (bodisi hkrati z mnenjem poslovodstva ciljne družbe bodisi samostojno naknadno), pa se lahko vključi šele po objavi prevzemne ponudbe s ponudbenim dokumentom (prospektom), tj. po določbi prvega odstavka 28. člena ZPre-1 od 10 d0 30 dni po objavi prevzemne namere.

Pri tem velja morda posebej pripomniti, da ta zakon ne predvideva obvezne vključitve sveta delavcev prek skupnega posvetovanja v postopek sprejemanja same odločitve o prevzemu niti v primerih t. i. prijateljskega prevzema. Po drugem odstavku 34. člena ZPre-1 je namreč poslovodstvo ciljne družbe je dolžno razkriti vsebino morebitnega dogovora s prevzemnikom glede prevzemne ponudbe ali podati izjavo, da takega dogovora ni, šele v mnenju o prevzemni ponudbi (v 10 dneh po njeni objavi). Kar pomeni, da ta zakon skupnega posvetovanja med svetom delavcev in poslovodstvom ciljne družbe ne predvideva (in ga zato tudi časovno sploh niti ne umešča posebej v prevzemni postopek) niti v primeru, da gre za prijateljski prevzem.

b)
S kapitalskimi deleži družb z omejeno odgovornostjo se ne trguje na organiziranih trgih vrednostnih papirjev, ampak se v teh primerih prevzemi kot bistvene spremembe lastništva izvajajo v obliki neposrednih kupoprodaj teh deležev, opravljenih med njihovimi lastniki in prevzemnimi družbami. Tu torej načeloma ni mogoče govoriti o možnih sovražnih prevzemih, temveč gre vedno za ustrezen pogodbeni dogovor na omenjeni relaciji. Zato je tudi odgovor na vprašanje o dolžnosti poslovodstva ciljne družbe glede pravočasne obvestitve sveta delavcev o nameravanem prevzemu ter izvedbe predhodnega skupnega posvetovanja o pogojih in načinu izvedbe tega prevzema v celoti odvisen izključno od konkretnega pristopa lastnikov kapitala k vključevanju poslovodstva družbe v pogajanja s potencialnim prevzemnikom. Višja ko je stopnja vključenosti poslovodstev v ta pogajanja, višjo stopnjo vključenosti tudi sveta delavcev je načeloma mogoče pričakovati in zahtevati.

Zakonodaja namreč glede tega lastnikov v ničemer ne zavezuje, tako da se tudi v praksi pojavljajo zelo različni pristopi. Zato seveda tudi določil ZSDU o obveznosti skupnega posvetovanja v tem pogledu ni mogoče tolmačiti »mehanično«, če ne želimo imeti skupnih posvetovanj, ki bi bila brezpredmetna in zgolj sama sebi namen.

Glede tega torej v praksi obstaja cela paleta možnih situacij, ki se razteza med dvema skrajnostima, in sicer:

• Na eni strani imamo, denimo, pogosto situacijo, ko so lastniki deležev hkrati tudi poslovodje (direktorji) družbe, kar pomeni, da istočasno nastopajo v obeh vlogah. V teh primerih kajpak ni videti prav nobenega razloga, zaradi katerega jih ne bi v celoti zavezovala tudi določila ZSDU o skupnem posvetovanju s predstavniki delavcev glede vseh možnih posledic predvidenega prevzema za njihov položaj in pravice ter zaposlenost.
• Na drugi strani pa imamo, denimo, situacije, ko ima ciljna družba z omejeno odgovornostjo status odvisne družbe v daljši ali krajši hierarhični verigi »hčerinskih« družb znotraj določenega koncerna, tako da se v takih primerih prevzemniki v bistvu niti ne pogajajo o nakupu deležev z njenimi neposrednimi lastniki, temveč z »lastniki njenih lastnikov«, kar pomeni, da so prodane skupaj s svojimi neposrednimi lastniki. V teh primerih se s poslovodstvi ciljnih družb na dnu takšne lastniške verige družb običajno prav veliko ne posvetuje nihče, tako da na sama prevzemna dogajanja nimajo popolnoma nobenega vpliva, ampak celo informacije o teh dogajanjih dobivajo zgolj post festum, podobno kot tudi delavci teh družb. Skupno posvetovanje med formalno povsem »nemočnimi« subjekti pa seveda, kot že rečeno, ne bi imelo popolnoma nobenega smisla.

* *  *

Skratka, odgovor na postavljeno vprašanje nikakor ne more biti enoznačen, ampak je odvisen od presoje konkretnih okoliščin vsakega konkretnega primera prevzema, ki kot tak pomeni bistveno spremembo lastništva. V danem primeru je odločitev o prodaji svojega večinskega lastniškega deleža sprejela družba, ki je »lastnica vaše lastnice« (ne družba, ki je vaš »delodajalec«), njene odločitve pa so zakonsko povsem izven domene tako vašega sveta delavcev kot tudi vašega poslovodstva, tako da v danem primeru formalno gledano ne gre za kršitev določil ZSDU o skupnem posvetovanju, ki bi utemeljevala morebitno uporabo njegovega 98. člena o zadržanju odločitve delodajalca.

Vendar pa je ob vsem povedanem treba jasno ločiti med skupnim posvetovanjem o »bistveni spremembi lastništva« (tj. o prodaji vsaj kontrolnega kapitalskega deleža v družbi) sami kot taki, katerega namen je uresničiti takšen ali drugačen vpliv sveta delavcev na vsebino te odločitve, in skupnim posvetovanjem o ukrepih za preprečevanje ali vsaj omilitev morebitnih negativnih posledic te odločitve za položaj in pravice zaposlenih (npr. pravočasen začetek priprav na predvideno prestrukturiranje proizvodnje in s tem povezano potrebo po reševanju presežnih delavcev ipd.). To slednje je vsekakor smiselno in potrebno v vsakem primeru, torej tudi v primeru, ko poslovodstvo in svet delavcev družbe na samo spremembo lastništva objektivno nista imela oziroma mogla uveljaviti nobenega vpliva.