Na kakšen način naj reagira svet delavcev, če uprava družbe mimo soglasja sveta delavcev ali celo kljub izrecni zavrnitvi njegovega soglasja proda počitniške zmogljivosti, ki so jih zaposleni v preteklosti kupili oziroma zgradili z odrekanjem delu svojih plač?

K vsaki odločitvi o razpolaganju s počitniškimi zmogljivostmi, zlasti pa o njihovi morebitni prodaji, mora delodajalec po določbi 95. člena ZSDU pridobiti predhodno soglasje sveta delavcev. Če svet delavcev v osmih dneh zavrne svoje soglasje, delodajalec skladno z določbo 97. člena istega zakona ne sme sprejeti nameravane odločitve.

Kolikor delodajalec torej nameravane odločitve o prodaji počitniških zmogljivosti ne predloži v soglasje svetu delavcev, gre za kršitev zakona, ki med drugim pomeni tudi prekršek po 17. točki 107. člena ZSDU. Zato lahko svet delavcev v tem smislu zoper upravo poda ustrezno prijavo inšpekciji za delo za prekršek. Če pa je uprava kljub izrecni zavrnitvi soglasja s strani sveta delavcev izvedla nameravano prodajo, pa gre za problem težje narave, glede reševanja katerega na žalost še nimamo ustrezne sodne prakse.

Po mojem mnenju gre v takšnem primeru za ničnost (absolutno neveljavnost) pravnega posla, ki brez predpisanega soglasja sveta delavcev preprosto ne more biti veljavno sklenjen, pri čemer vprašanje morebitne »dobrovernosti« kupca za veljavnost posla ni relevantno. Obvezno soglasje sveta delavcev k takšni odločitvi namreč ni predpisano z internimi akti družbe, ki jih kupec vsekakor ni dolžan poznati, ampak z zakonom. Zato v je danem primeru po mojem mnenju močnejše pravno pravilo »ignorantia iuris nocet« (nepoznavanje prava škoduje oziroma ne opravičuje), tako da kupec ne more upravičeno vztrajati pri veljavnosti prodajne pogodbe.

Vendar pa mora ugotovitev ničnosti takšne prodaje sprejeti sodišče ali drug pristojen organ. V danem primeru je po mojem mnenju za to pristojna arbitraža po ZSDU, ki je tudi sicer pristojna za reševanje vseh sporov med delodajalcem in svetom delavcev. Poskus predhodnega mirnega reševanja tovrstnih sporov (med oblike t.i. mirnega reševanja sporov sodi tudi arbitraža) je namreč po zakonu o delovnih in socialnih sodiščih procesna predpostavka za morebitno sprožitev kolektivnega spora pred tem sodiščem. Šele če arbitražno reševanje spora ni uspešno, je namreč izpolnjen pogoj za sprožitev sodnega spora. Določbi 1. in 2. odstavka 23. člena omenjenega zakona se glasita:

»(1) Kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen.

(2) Šteje se, da postopek ni bil uspešen, če med strankama ni bil dosežen sporazum v 30 dneh od začetka postopka za mirno rešitev spora.«

Zato predlagam, da svet delavcev takoj sproži arbitražni postopek skladno z določbo 102. člena ZSDU in predlaga ugotovitev ničnosti izvedene prodaje počitniških kapacitet z vsemi ustreznimi pravnimi posledicami. Arbitražna odločba pa je, kot vemo, izvršljiva.

V vsakem primeru pa naj svet delavcev o očitni kršitvi zakona, povzročeni z nezakonito prodajo počitniških zmogljivosti, obvesti nadzorni svet družbe z zahtevo po ustreznem ukrepanju. Nadzorni svet je namreč dolžan nadzorovati zakonitost poslovanja družbe in je v danem primeru dolžan tudi ukrepati, in sicer tako v smislu odprave pravnih posledic protipravno odtujenega premoženja družbe, kakor tudi v smislu uveljavljanja (poslovodne ali/in odškodninske) odgovornosti uprave.