Vprašanje:

Delodajalec je eni od članic sveta delavcev odredil šestmesečno čakanje na delo doma. Ker ji mandat v svetu delavcev s tem ni prenehal, je svet delavcev zahteval, da ji delodajalec v tem času omogoči normalno opravljanje njene funkcije, zlasti dostop v prostore družbe, ter da ji zagotovi povrnitev prevoznih in drugih stroškov udeležbe na sejah in v drugih aktivnostih sveta delavcev. Delodajalec je to zavrnil z obrazložitvijo, da delavka ni poklicna članica sveta delavcev, in da v času čakanja na delo doma v skladu z veljavnimi pravili nima dostopa v prostore družbe, družba pa tudi ni dolžna kriti kakršnikoli stroškov v zvezi z njenimi aktivnostmi v funkciji članice sveta delavcev. Kakšno je vaše stališče in kako naj svet delavcev ukrepa?

Odgovor:

Stališče sveta delavcev, da mora biti članu sveta delavcev omogočeno opravljanje njegove funkcije tudi v času čakanja na delo doma, je po mojem mnenju povsem pravilno in pravno edino smiselno. Žal pa se pri tem stališču ni mogoče neposredno opreti na kako decidirano določbo Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), temveč ga je mogoče utemeljiti le z ustrezno razlago zakona s pomočjo uporabe uveljavljenih pravno-interpretacijskih metod. S formalistično, strogo gramatikalno razlago, kakršne se je v tem primeru poslužil delodajalec, seveda ni možno najti smiselne rešitve, ki bi ustrezala razumnemu preudarku. Prav to pa je sicer eno temeljnih pravnih načel, ki jih je treba upoštevati pri uporabi takšnih in drugačnih predpisov (lex semper intendit, quod convenit rationi – zakon vedno namerava tisto, kar ustreza razumnemu preudarku).

V zvezi s tem sta za pravni razmislek v konkretnem primeru pomembni predvsem dve temeljni izhodišči, in sicer:

  1. opravljanje funkcije voljenega delavskega predstavnika ni sestavni del opravljanja »rednega« delovnega procesa pri delodajalcu skladno s pogodbo o zaposlitvi in ga zato tudi ni mogoče obravnavati po enakih pravnih pravilih (ZSDU je po svoji pravni naravi v bistvu del korporacijskega, ne del delovnega prava), tako da uresničevanje obeh vrst nalog med seboj ni, vsaj ne nujno, povezano in pogojeno eno z drugim;
  2. zakonske pravice, ki jih v zvezi z opravljanjem svoje funkcije uživa delavski predstavnik, po drugi strani samoumevno predstavljajo hkrati tudi dolžnost delodajalca, da mu omogoči njihovo uresničevanje.

Nesporno je, da ima vsak član sveta delavcev ne glede na svoj trenutni delovnopravni status, v konkretnem primeru torej v času čakanja na delo doma, pravico in – nasproti delavcem, ki so ga izvolili na to funkcijo – tudi dolžnost, da se v tem času (najmanj) udeležuje sej sveta delavcev, zagotavlja posvetovanje z delavci in se tudi izobražuje za učinkovito opravljanje te funkcije, delodajalec pa mu je dolžan to (najmanj) v okvirih, določenih v 62. in 63. členu ZSDU, tudi omogočiti. In sicer tako materialno kot tudi z drugimi ukrepi, torej (najmanj) z dodelitvijo evidenčne kartice za dostop v prostore družbe za te namene, s povračilom potnih stroškov za udeležbo na sejah sveta delavcev ali za izvedbo posvetovanj z delavci ter stroškov morebitnega izobraževanja. Kajti vse materialne in druge pogoje za delo sveta delavcev po zakonu – in po logiki – zagotavlja delodajalec, ne člani tega organa iz lastnega žepa. Nezagotavljanje teh pogojev s strani delodajalca je zato mogoče utemeljeno oceniti (najmanj) kot oviranje ali celo onemogočanje opravljanja aktivnosti člana sveta delavcev v smislu določbe 56. člena ZSDU, ki med drugim pomeni tudi prekršek po 8. točki 107. člena istega zakona.

Konkretni »spor« bi vsekakor kazalo še enkrat poskusiti z delodajalcem rešiti sporazumno z uporabo zgoraj navedenih pravnih in stvarnih argumentov, kajti za odklonilno stališče delodajalca – posebej še, ker gre v obravnavanem primeru za razmeroma minorne stroške – ni najti stvarnih in razumnih razlogov, ampak je očitno v igri nekaj povsem drugega, kar nima nobene zveze z veljavnim pravom, zlasti pa ne z »duhom« ZSDU.  Kolikor bi bil dosežen ustrezen sporazum, pa bi bilo vsekakor smiselno ustrezne rešitve (za morebitne bodoče tovrstne primere) urediti tudi v participacijskem dogovoru po 5. členu ZSDU.

Če ta poskus ne bi bil uspešen, pa ima svet delavcev na razpolago dve pravni možnosti, in sicer sprožitev bodisi postopka za prekršek po že omenjeni 8. točki 107. člena ZSDU pri Inšpektoratu RS za delo kot prekrškovnemu organu bodisi sprožitev arbitražnega spora po določilih 99. do 104. člena ZSDU. V interesu dolgoročnega razvoja sodelovalnih razmerij, ki so temelj in predpogoj učinkovitega delovanja celotnega sistema delavskega soupravljanja, bi bila vsekakor primernejša druga od navedenih možnosti. Če naj bi bil spor rešen hitro, kar bi bilo v danem primeru brez dvoma nujno zagotoviti, pa bi bila verjetno učinkovitejša prva. Glede tega se bo moral svet delavcev pač odločiti na podlagi lastne presoje in ocene konkretnih okoliščin v konkretni sredini v danem trenutku.

ZSDU

62. člen
Svet delavcev se praviloma sestaja v delovnem času, upoštevaje potrebe delovnega procesa. Družba mora zagotoviti članom sveta delavcev pravico do petih plačanih ur mesečno za udeležbo na sejah sveta delavcev.

Direktorju družbe je treba pravočasno sporočiti čas seje.

Če je seja izven delovnega časa, ker potrebe delovnega procesa ne dopuščajo drugače, se šteje ta čas za delovni čas in je plačan v okviru ur, določenih v prvem odstavku tega člena.

63. člen
Člani sveta delavcev imajo pravico do treh plačanih ur na mesec za posvetovanje z delavci in pravico do 40 plačanih ur na leto za izobraževanje, potrebno za učinkovito delo sveta delavcev.

Z dogovorom med delodajalcem in svetom delavcev se lahko določi večje število ur za delo članov sveta delavcev, daljša odsotnost z nadomestilom ali brez nadomestila plače zaradi izobraževanja, potrebnega za učinkovito delo sveta delavcev, večje število ur v okviru delovnega časa, namenjenih posvetovanju članov sveta delavcev z delavci, ter druge ugodnosti, povezane z delom sveta delavcev.

Družba mora zagotoviti članom sveta delavcev za čas posvetovanja enako plačo, kot če bi delali.

Čas in kraj posvetovanja se sporazumno določita med direktorjem in svetom delavcev, upoštevaje potrebe delovnega procesa.

65. člen

Delodajalec krije nujne stroške za delo sveta delavcev, najmanj pa stroške potrebnih prostorov za seje, sprejem strank in delo poklicnih članov sveta delavcev, stroške materialnih sredstev, ki jih svet delavcev uporablja in stroške administrativnega osebja za delo sveta delavcev.

Stroške oseb iz 61. člena tega zakona krije družba le, če je bilo tako predhodno dogovorjeno z delodajalcem in v obsegu, ki je bil dogovorjen, najmanj pa 50% povprečne plače mesečno na zaposlenega v družbi na vsakega člana sveta delavcev.

Z dogovorom med delodajalcem in svetom delavcev se lahko določi fiksni znesek sredstev za delo sveta v določenem časovnem obdobju.

Svet delavcev uporablja ta sredstva po lastni presoji, vendar le za financiranje svojega dela.